Birokratska bolezen

Osnutek zakona, s katerim bo država urejala vožnjo v naravnem okolju, ki je bruhnil v javno razpravo pred dnevi, je tipični birokratski izdelek, zaradi katerih je država v predinfarktnem stanju. Dobra tri leta so na kmetijsko-okoljskem ministrstvu zbirali mnenja, predloge, prošnje in pripombe, potem pa v osnutek novega zakona prekopirali vso staro šaro oziroma v želji po spremembi zgolj drakonsko povišali kazni in po vzoru srednjega veka prepovedali tiskanje določenih publikacij ter oglaševanje.

Prepričanje, da zakon ne deluje, ker so sankcije prenizke, je kronična birokratska bolezen. Tako se ob popolni odsotnosti pragmatizma stvari premikajo – in seveda ne nujno na bolje – po polžje, četudi zakonodajalcem ne bi bilo treba odkrivati tople vode, temveč zgolj – prisluhniti. Ali pač iz tujine prevzeti sistemsko rešitev za črpanje tople vode, kjer se jim to lepo obrestuje brez trajnostne škode naravi.

Ministrstvo je gorskim kolesarjem pravzaprav naredilo veliko uslugo, saj je, kot kaže, dokončno strnilo njihove vrste. Zaradi njihovega dokaj neenotnega mnenja so doslej navzven štrlele predvsem pobude ekstremistov, ki bi si dovolili vse, posledično pa se je o gorskem kolesarju ustvaril stereotip o mladeniču, ki skriva mozolje za čelado »fulfejsko« in s supersonično hitrostjo terorizira planince, podrast in medvede.

Bolj kot vprašanje, ali gorskim kolesarjem odpreti vse poti v naravo, je precej pomembnejše, ali so sami zreli prevzeti odgovornost, da bodo zunaj urbanega okolja povzročali največ toliko škode, kot jo planinci, gobarji ali lovci. Glede na izkušnje zadnjih dveh desetletij, ko so se požvižgali na prepoved vožnje v naravnem okolju, z njimi ne bi smelo biti (večjih) težav. Zato je tudi nesmiselno pričakovati, da bi z odpravo splošne prepovedi kolesarjenja izven prometnic, začeli s hribov drveti gorski kolesarji kot plaz. Le kriminalizirani ne bi bili več.

Gorski kolesarji so kot novejši uporabniki skupnega prostora dejstvo, ki ga ne more izbrisati še tako neumen zakon. Zato jim ne bi bilo treba iskati soglasij ne naravovarstvenikov, ne gozdarjev, ne planincev, ne lovcev in ne vodarjev, temveč bi lahko po njihovem »dokazilu« o sposobnosti samoomejevanja vsi skupaj iskali rešitve in kompromise. Alpske države so dokaz, da to sploh ni tako težko doseči. Tistega, ki pa si drn in strn jemlje za svoje dvorišče, pa tako ali tako moti tudi vpadni kot padajočega jesenskega listja. In ti nikoli ne bi smeli odločati ali imeti kakršnega koli vpliva na odločanje.

Obenem je sodobni čas gorsko kolesarstvo že izluščil tudi kot gospodarsko in pomembno turistično dejavnost, kjer je Slovenija doslej že izgubila na tisoče turistov in milijone evrov prihodkov. Glavni akterji slovenskega turizma z Direktoratom za turizem in internacionalizacijo ter Spiritom na čelu kljub načelni podpori tovrstni turistični veji še vedno zamuja veliko priložnost. Ni važno, ali lahko neposredno vplivajo na zakonodajalca. Argumentiran protest ali opozorilo lahko povsem zadostuje.