Bog ateist

Če bi si Kitajci predstavljali, kakšen je Bog, bi ta imel visoko čelo, oster pogled, pameten nasmešek in bradavico pod spodnjo ustnico. Pravzaprav bi bil podoben Mao Zedongu. Bil bi okruten, toda dober. V mnogočem nerazumljiv, a pravičen.

Ne glede na to, kako močno bi udarjal s svojo železno pestjo po njih, bi ga kljub temu imeli radi in bili prepričani, da jih ima tudi on rad. Da je njihov odrešenik.

Nekaj dni pred 120. obletnico Mao Zedongovega rojstva je več sto podjetnikov na zavihke svojih dragih oblačil pripelo značke z Maovo podobo in se zbralo v hotelu v predmestju Pekinga. Pod portretom zagorelega Vodje s slamnikom na glavi so peli Vzhod je rdeč in samozavestno trdili, da je »Mao pomembnejši od Konfucija«, kar je v kitajski intelektualni hierarhiji lahko samo človek, ki je popeljal velik narod v metafizično območje, njegova »dobrota« pa je postala univerzalna.

Šestindvajsetega decembra bodo Kitajci slavili 120. rojstni dan pokojnega »odrešenika«, ki je rešil narod pred imperializmom in mednarodnim ponižanjem. Takrat se bodo – čeprav samo na kratko in samo v hotelu v predmestju Pekinga – vrnili v čas, ko so bili resnično religiozni. Ko so v Mao Zedongu videli sveto trojico: očeta naroda, sina velike ideje in poosebitev posebnega stanja duha, ki ni bil nikdar značilen za Kitajsko, ko so ji vladali še cesarji.

Merilo vrline: ideja nad mano

Prav nenavadno je, kaj se dogaja z narodi, ki so nekoč živeli pod močno roko diktatorja. Pogrešajo ga. Kakor da so v svobodi, ki je sledila in jim zagotovila nov mednarodni ugled, izgubili tisti del identitete, ki ga nujno potrebujejo za samospoštovanje. Kakor da z razkrivanjem nekega sloja družbene podzavesti spoznavajo, da nacionalizem, ki jih je prevzel takrat, ko so zakorakali v podiktatorsko sodobnost, ni dovolj široka kategorija, da bi z njo lahko pojasnili odnose v svoji družbi. Kakor da jim je žal za izgubljeno priložnostjo, s katero bi vse, kar osebno doživljajo, povezali v trdnejši kolektivni smisel in se strinjali s sedanjo izgubo varnosti, da bi bilo mogoče ustvariti pravičnejšo družbo prihodnosti.

Podobno kakor je v državah nekdanje Jugoslavije Tito ostal nerazrešen kompleks, o katerem bi še vedno vsi radi pisali, razmišljali in razpravljali, je tudi Mao med Kitajci preživel svojo smrt, njegovo ime pa omenjajo pogosteje kakor kdaj prej po letu 1976, ko so ga položili v kristalni sarkofag na Trgu nebeškega miru. Ne gre za nostalgijo za časi prostovoljnih delovnih akcij in zavestne samouničevalnosti v imenu lažne utopije, ki se nikoli niti ni zdela uresničljiva. Gre za potrebo po veri, ki v družbi združuje sistem vrednot v neomajno hierarhijo dobrega in zla. Vračanje k Titu tako kakor vračanje k Mau samo še dodatno dokazuje, da smo izgubili niti, s katerimi grešne duše posameznikov povezujemo v moralno tkivo skupnosti in omogočamo nujne temelje za nadgradnjo nacionalne identitete in občutka, da se bomo uspešno razvijali tudi v prihodnje.

Velikanske spremembe, ki so v času Mao Zedonga verjetno za vedno preobrazile Kitajsko, so bile povezane predvsem z definicijo morale. Pojem »ren«, ki je označeval konfucijansko kulturno identiteto, so nadomestili s pojmom »zhong«, ki ga še najbolje pojasnimo s pojmom zvestobe.

Pismenka »zhong« je sestavljena iz znaka za srce, nad katerim je znak za središče, torej »zhong« dobesedno pomeni »sredi srca«. Med veliko kulturno revolucijo je bilo moralno biti zvest vodji Mau, in če je bilo treba zaradi te zvestobe obrniti hrbet nekomu drugemu, pa čeprav je bil to oče, brat ali sin edinec, je bilo takšno vedenje upravičeno, kljub temu da je neposredno nasprotovalo tradicionalnemu idealu »rena«. Etična črta se je tako iz vodoravne spremenila v navpično. Merilo vrline ni bil več človek zraven mene, ampak ideja nad mano, na podlagi katere se sporazumevam z ljudmi okoli sebe. Tako so Kitajci vstopili v svoje posebno biblijsko obdobje.

Izgubljena resnica

V nasprotju s kulturno obarvano zgodovino, v kateri so dosledno upoštevali obrede in jim pripisovali kvazireligiozen pomen, so zdaj verjeli v nekakšno vstajenje, ki bi se lahko uresničilo, če bi trdno verovali vse do takrat, ko bodo ustvarili pravično družbo. Kakor kristjani verjamejo v nagrado, ki jih po poštenem življenju in dobrih delih čaka v nejasno predstavljenem življenju po smrti, tako so tudi Kitajci med Maovo vladavino verjeli v uresničitev komunističnih idej. To je bil nekakšen oddaljen, nejasen in nedokazljiv cilj, ki bo osvobodil vse človeštvo, Kitajska pa bo ena od osvoboditeljic zatiranega dela sveta.

Takoj ko je ideja opešala in ko je propadla utopija, sta se pojavila pojma »trg« in »globalizacija« in ljudje so začeli verjeti, da bodo s preusmeritvijo sveta v vodoravno mrežo oblekli ideale enakosti v nov, sodobnejši in trajnejši dres, skrojen za tekmo brez avtoritete nad glavo. Zgodilo se je nekaj, kar vsi dobro poznamo: skupaj z globalno prerazporeditvijo dela in kapitala se je družbeni prepad razširil po našem planetu kakor pandemija in nenadoma se vsem zdi, da so se jim pod posteljo pritihotapili krivičnost, nemorala in brezup, ki jih nihče ne zna pregnati. In vsi se vrtijo v začaranem krogu.

Prav tako kakor borec za svobodno Indijo Mahatma Gandhi verjetno nikoli ni izgovoril stavka, ki mu ga pogosto pripisujejo: »Bog nima religije«, tako tudi ustvarjalec bogate Kitajske Deng Xiaoping pravzaprav ni zapisal zapovedi, s katero mnogi pojasnjujejo vse, kar se v tej državi danes dogaja: »Častno je obogateti.«

Oba bi kljub vsemu lahko izrekla prav to, o čemer so mnogi prepričani, da sta res izjavila, in čeprav se je zdelo, da sta Gandhi in Deng s svojimi neizrečenimi načeli govorila o popolnoma nasprotnih načinih obstoja – prvi je govoril o duhovnosti, drugi pa o tuzemeljskem življenju –, sta se pravzaprav v nečem strinjala. Verjeti v čistost duše, ki hrepeni po resnični povezavi z vsem, kar obstaja, in težiti k materialni varnosti kot edinemu pravemu odgovoru na razpadanje idealov v minljive koščke individualizma, sta pravzaprav dva načina, s katerima se človek poskuša rešiti pred izgubljenostjo v divjem prostoru zgodovinskih sprememb.

Vse vere so si podobne po globoki človekovi potrebi po tem, da bi ublažil strah pred smrtjo, da bi skušnjave podredil moralnim pravilom in da bi z nadzorom nad reprodukcijo zagotovil veliko potomcev. In šele ko se posvetimo ideologijam v ozadju, se začnejo razlikovati med seboj vse religije, ki nasprotujejo druga drugi in se spopadajo med seboj ter teptajo lastna načela, kakor da jih sploh ne znajo ceniti. Zato bi Gandhi v svojem značilnem slogu res lahko rekel, da »Bog nima religije«. Resnica nepovrnljivo izginja, takoj ko se okoli nje splete mreža vulgarnih interesov, umeščenih v čas in prostor.

»Častno je obogateti«

Tako je tudi Deng na podlagi svojih revolucionarnih izkušenj doumel, da se enakost v revščini brez težav in hitro spremeni v navadno degeneracijo človeškosti. Načelo »častno je obogateti« je Kitajcem odprlo vrata 21. stoletja in jim temeljito spremenilo življenja. Z zavihkov so lahko sneli Maove značke, naučili so se nerevolucionarnih pesmi v tujih jezikih in država jim je prikazala film blagostanja, ki ga lahko tudi sami dosežejo. Samo odločiti so se morali, kakšno vlogo bi radi igrali v njem.

Nato so ugotovili, da se je v razpoke v novi svobodi zavlekla krivičnost in da sicer res živijo bolje kot kdaj prej, vendar nimajo več avtoritete, na katero bi se lahko obrnili pri reševanju moralnih vprašanj. Zato so se vrnili k Mau. Nekateri so ga obesili na zid svojih dragih vil, saj mnogi novopečeni milijonarji in milijarderji hranijo portret pokojnega vodje zraven zlatega kipa velikega Bude, h kateremu seveda molijo za še en milijon ali milijardo dolarjev. Nekateri so ga odnesli v cerkev, saj se med revnejšimi Kitajci uveljavlja krščanstvo hitreje, kakor so ga nekoč zmogli širiti misijonarji. Po nekaterih ocenah je danes v tej državi kar 120 milijonov katolikov in protestantov, čeprav jih je na uradnih seznamih državnih cerkva kar petkrat manj. Veliko vernikov je prepričanih, da sta Jezus in Mao samo dve točki na isti črti večnega socializma in hrepenenja po družbeni pravičnosti.

Torej bi lahko rekli, da je kitajski Bog ateist, in to ne samo zato, ker je v njihovih predstavah podoben Vodji, ki je zaprl templje in rušil cerkve. To bi lahko trdili predvsem zato, ker se danes spet vračajo k njemu s pričakovanjem, da bo povrnil tisti etični red, ki se je izgubil na globaliziranem trgu in sredi splošne revščine. In zato, ker si ne želijo, da bi imel Bog religijo, ampak samo to, da bi jasno razumel, kaj je resnična pravičnost.