Boj za interpretacijo
V enomesečni javni obravnavi je osnutek resolucije o nacionalnem programu za kulturo 2021–2028.
Odpri galerijo
Foto Voranc Vogel
Ministrstvo za kulturo je 17. septembra dalo v javno obravnavo osnutek resolucije o nacionalnem programu za kulturo 2021–2028, predloge, pripombe in mnenja pričakujejo do 17. oktobra. Dokumenti, ki zadevajo kulturno politiko, običajno razkrivajo prioritete, koncepte, vizije, modele, strategije in temeljne vrednote vsakokratne oblasti in najnovejši, ki je dolgo nastajal, ni nobena izjema, je prilagojena, predelana, popravljena različica pisanja, ki ga je zdajšnji minister z ekipo prejel od prejšnjega in prejšnje.
Táko pisanje je zmeraj zaznamovano z dikcijo načelnosti, konkretnosti, vendar odgovor na vprašanje, koliko pozornosti in denarja namerava oblast nakloniti sektorju in njegovim različnim delom, prinese šele štiriletni akcijski načrt, ta je potem edina veljavna interpretacija nacionalnega programa.
V dokumentu, kakršen je nacionalni program za kulturo, se zato žal veliko prostora lahko porabi za nedokazljivo samohvalo njegovih avtorjev. V zdajšnjem je na primer veličastno zapisano, da osnutek resolucije »celostno obravnava in povezuje vrsto različnih področij, s ciljem oblikovati celovito in heterogeno strategijo na področju kulture za obdobje osmih let. Osnutek upošteva tudi novonastalo situacijo v kulturnem sektorju zaradi posledic pandemije covida-19.« To seveda ne drži povsem, če upoštevamo tožbo Asociacije, društva nevladnih organizacij in posameznikov na področju kulture, da dialoške skupine za samozaposlene v kulturi in nevladne organizacije pod ministrom Simonitijem niso bile sklicane, zato tisto, kar je zdaj v predlogu, ni bilo usklajeno z omenjenima izjemno pomembnima področjema. To je seveda v skladu s tistim, česar minister ni nikdar skrival, da nad tako imenovanimi statusi kot socialnim korektivom nikakor ni navdušen.
Kakor koli obrnjeno, cilji kulturne politike so zmeraj obremenjeni ali vsaj obarvani s hotenji tistih, ki trenutno zasedajo oblastni položaj, ter njihovimi ideološkimi pogledi na svet in na to, kako bi morala zadeve urejati (njihova) izvršna oblast. Zdajšnja nekaterim segmentom v risu kulture ni pripravljena streči kaj posebej dobrotljivo, vendar je tudi v poudarjanju neselektivnosti pri podeljevanju statusov na področju kulture videti drobno ironijo, če pomislimo, katero društvo (in s kakšnimi vrednotami) je tak status delovanja v javnem interesu pred časom brez težav dobilo.
V uvodu nacionalnega programa za kulturo 2018–2025 je predpredprejšnji minister za kulturo Tone Peršak navrgel precej večnih vprašanj, na katera je mogoče ponuditi različne odgovore: »Je kultura tudi po ustanovitvi države in vzpostavitvi liberalnodemokratskega sistema še (lahko) predvsem narodno afirmativna dejavnost ali je sama sebi namen? So kultura samo še 'lepe umetnosti', nezavezane dejanskemu življenju in stvarnemu svetu, usmerjene v estetski učinek in namenjene domnevni kulturni eliti, ali predvsem zabava ('entertainment'), kar bi pomenilo, da so kulturne dobrine potrošno blago, podvrženo porabi, izrabi, modi? Tak pogled vsiljujeta globalni trg in globalizacija. Zakaj naj država investira v kulturo – kaj državljan dobi za svoj denar?« Kaj naj bi ministrstvo za kulturo pravzaprav spodbujalo in podpiralo, je odvisno od tega, kako poskuša definirati svoje polje in kakšno vlogo si pripisuje, ne nazadnje tudi od tega, koliko dostojanstva javni uradniki sploh še premorejo.
Vsevključujoča definicija kulture, kakor so jo pred skoraj štirimi desetletji skovali na mehiški svetovni konferenci o kulturnih politikah in so jo sprejeli tako Unesco kot Svet Evrope in številne vlade, za današnji čas očitno ne more biti več primerna, saj kulturo pojmuje kot celoten sestav duhovnih, materialnih, intelektualnih in čustvenih značilnosti, ki določajo neko družbo ali družbeno skupino, in vključuje ne le literaturo in druge umetnosti, ampak še življenjske sloge, temeljne človekove pravice, vrednostne sisteme, tradicije in prepričanja.
Ob ta kompleksni preplet različnih dejavnikov je že dolgo tega trčila dinamika neoliberalizma, ekonomske in kulturne globalizacije in vsilila besednjak, v katerem mrgoli bajanj o privatizaciji, komercializaciji, podpiranju in mecenstvu v vsakršni obliki. Tudi zato so poznejše definicije ponudile bolj prefinjeno niansirane razlage, ki so govorile o družbeni konstrukciji, artikulaciji in recepciji pomena kulture, kultura je v tej optiki postala tudi tisto, kar živimo, kreativna izkušnja, ki zadeva tako posameznika kot skupnost in ne zajema le umetnosti in diskurza o njej, ampak tudi ponudbo kreativne kulturne industrije in vse tisto, kar nastane mimo tega.
V okviru kulturne politike ne gre več le za zagotavljanje in ohranjanje nacionalne kulture neke države, ampak za njeno dialoškost, odprtost za impulze, ki prihajajo tako od zunaj kot iz slepih peg neinstitucionalnega kulturnega prostora, na primer iz Roga in/ali Metelkove. Kulturna politika mora v en okvir spraviti produkcijo institucionalnega prizorišča in svobodnjaških civilnodružbenih središč, pri tem pa mora vse bolj pozabljati na hiearhizacijo in vse bolj razmišljati o vključevalnosti, s svojimi pravili in vizijami mora omogočati to novodobno maozedongovsko cvetenje stotih cvetov kot kolektivno dobro (in s premišljenimi dotacijami kompenzirati manjši tržni preboj nekomercialne produkcije). Ob tem se je smiselno spomniti besed Andreja Srakarja, enega redkih tukajšnjih raziskovalcev kulturnih politik in kulturne ekonomike, ki je že pred časom opozoril na to, da »zgolj višina proračuna za kulturo ni zagotovilo za dobro stanje v kulturi«, pa tudi na to, da je bil največja žrtev proračunskih rezov verjetno »sektor t. i. profesionalnih nevladnih organizacij, ki potrebuje posebno skrb, saj nadaljnjih rezov verjetno ne bo zdržal v sedanjem obsegu«.
Je slovenska kulturna politika lahko intonirana tudi tako in ne le domobrambno, domačijsko ali elitistično? Prve odgovore bo ponudila nova različica nacionalnega programa, iz katere bo razvidno, katere pripombe je bila oblast pripravljena sprejeti in katerih ne. To bo odgovor na vprašanje, na kakšen tip kulturne politike smo pravzaprav obsojeni. Vsekakor bi si marsikdo želel táko, ki ji ne bi bilo sprejemljivo, da – v pričakovanju ponudbe novega muzeja slovenske osamosvojitve – namesto prihodnje nacionalne knjižnice že dolgo gledamo parkirišče, v nacionalnem gledališču pa smo te dni imeli vodni park.
Táko pisanje je zmeraj zaznamovano z dikcijo načelnosti, konkretnosti, vendar odgovor na vprašanje, koliko pozornosti in denarja namerava oblast nakloniti sektorju in njegovim različnim delom, prinese šele štiriletni akcijski načrt, ta je potem edina veljavna interpretacija nacionalnega programa.
Brez sodelovanja z dialoškimi skupinami
V dokumentu, kakršen je nacionalni program za kulturo, se zato žal veliko prostora lahko porabi za nedokazljivo samohvalo njegovih avtorjev. V zdajšnjem je na primer veličastno zapisano, da osnutek resolucije »celostno obravnava in povezuje vrsto različnih področij, s ciljem oblikovati celovito in heterogeno strategijo na področju kulture za obdobje osmih let. Osnutek upošteva tudi novonastalo situacijo v kulturnem sektorju zaradi posledic pandemije covida-19.« To seveda ne drži povsem, če upoštevamo tožbo Asociacije, društva nevladnih organizacij in posameznikov na področju kulture, da dialoške skupine za samozaposlene v kulturi in nevladne organizacije pod ministrom Simonitijem niso bile sklicane, zato tisto, kar je zdaj v predlogu, ni bilo usklajeno z omenjenima izjemno pomembnima področjema. To je seveda v skladu s tistim, česar minister ni nikdar skrival, da nad tako imenovanimi statusi kot socialnim korektivom nikakor ni navdušen.
Kakor koli obrnjeno, cilji kulturne politike so zmeraj obremenjeni ali vsaj obarvani s hotenji tistih, ki trenutno zasedajo oblastni položaj, ter njihovimi ideološkimi pogledi na svet in na to, kako bi morala zadeve urejati (njihova) izvršna oblast. Zdajšnja nekaterim segmentom v risu kulture ni pripravljena streči kaj posebej dobrotljivo, vendar je tudi v poudarjanju neselektivnosti pri podeljevanju statusov na področju kulture videti drobno ironijo, če pomislimo, katero društvo (in s kakšnimi vrednotami) je tak status delovanja v javnem interesu pred časom brez težav dobilo.
Druga definicija kulture
V uvodu nacionalnega programa za kulturo 2018–2025 je predpredprejšnji minister za kulturo Tone Peršak navrgel precej večnih vprašanj, na katera je mogoče ponuditi različne odgovore: »Je kultura tudi po ustanovitvi države in vzpostavitvi liberalnodemokratskega sistema še (lahko) predvsem narodno afirmativna dejavnost ali je sama sebi namen? So kultura samo še 'lepe umetnosti', nezavezane dejanskemu življenju in stvarnemu svetu, usmerjene v estetski učinek in namenjene domnevni kulturni eliti, ali predvsem zabava ('entertainment'), kar bi pomenilo, da so kulturne dobrine potrošno blago, podvrženo porabi, izrabi, modi? Tak pogled vsiljujeta globalni trg in globalizacija. Zakaj naj država investira v kulturo – kaj državljan dobi za svoj denar?« Kaj naj bi ministrstvo za kulturo pravzaprav spodbujalo in podpiralo, je odvisno od tega, kako poskuša definirati svoje polje in kakšno vlogo si pripisuje, ne nazadnje tudi od tega, koliko dostojanstva javni uradniki sploh še premorejo.
Vsevključujoča definicija kulture, kakor so jo pred skoraj štirimi desetletji skovali na mehiški svetovni konferenci o kulturnih politikah in so jo sprejeli tako Unesco kot Svet Evrope in številne vlade, za današnji čas očitno ne more biti več primerna, saj kulturo pojmuje kot celoten sestav duhovnih, materialnih, intelektualnih in čustvenih značilnosti, ki določajo neko družbo ali družbeno skupino, in vključuje ne le literaturo in druge umetnosti, ampak še življenjske sloge, temeljne človekove pravice, vrednostne sisteme, tradicije in prepričanja.
Cvetenje stotih cvetov
Ob ta kompleksni preplet različnih dejavnikov je že dolgo tega trčila dinamika neoliberalizma, ekonomske in kulturne globalizacije in vsilila besednjak, v katerem mrgoli bajanj o privatizaciji, komercializaciji, podpiranju in mecenstvu v vsakršni obliki. Tudi zato so poznejše definicije ponudile bolj prefinjeno niansirane razlage, ki so govorile o družbeni konstrukciji, artikulaciji in recepciji pomena kulture, kultura je v tej optiki postala tudi tisto, kar živimo, kreativna izkušnja, ki zadeva tako posameznika kot skupnost in ne zajema le umetnosti in diskurza o njej, ampak tudi ponudbo kreativne kulturne industrije in vse tisto, kar nastane mimo tega.
V okviru kulturne politike ne gre več le za zagotavljanje in ohranjanje nacionalne kulture neke države, ampak za njeno dialoškost, odprtost za impulze, ki prihajajo tako od zunaj kot iz slepih peg neinstitucionalnega kulturnega prostora, na primer iz Roga in/ali Metelkove. Kulturna politika mora v en okvir spraviti produkcijo institucionalnega prizorišča in svobodnjaških civilnodružbenih središč, pri tem pa mora vse bolj pozabljati na hiearhizacijo in vse bolj razmišljati o vključevalnosti, s svojimi pravili in vizijami mora omogočati to novodobno maozedongovsko cvetenje stotih cvetov kot kolektivno dobro (in s premišljenimi dotacijami kompenzirati manjši tržni preboj nekomercialne produkcije). Ob tem se je smiselno spomniti besed Andreja Srakarja, enega redkih tukajšnjih raziskovalcev kulturnih politik in kulturne ekonomike, ki je že pred časom opozoril na to, da »zgolj višina proračuna za kulturo ni zagotovilo za dobro stanje v kulturi«, pa tudi na to, da je bil največja žrtev proračunskih rezov verjetno »sektor t. i. profesionalnih nevladnih organizacij, ki potrebuje posebno skrb, saj nadaljnjih rezov verjetno ne bo zdržal v sedanjem obsegu«.
Je slovenska kulturna politika lahko intonirana tudi tako in ne le domobrambno, domačijsko ali elitistično? Prve odgovore bo ponudila nova različica nacionalnega programa, iz katere bo razvidno, katere pripombe je bila oblast pripravljena sprejeti in katerih ne. To bo odgovor na vprašanje, na kakšen tip kulturne politike smo pravzaprav obsojeni. Vsekakor bi si marsikdo želel táko, ki ji ne bi bilo sprejemljivo, da – v pričakovanju ponudbe novega muzeja slovenske osamosvojitve – namesto prihodnje nacionalne knjižnice že dolgo gledamo parkirišče, v nacionalnem gledališču pa smo te dni imeli vodni park.
