Bojevnik ali menih

Ko je James Mattis v sredo vstopal v letalo, ki ga je nato popeljalo na prvi obisk Daljnega vzhoda, odkar je zasedel najvišji položaj v Pentagonu, je ena od kamer posnela nekaj posebnega: človek, ki vodi najmočnejšo vojsko na svetu, je sam nosil svoje kovčke.

Tako je pred odhodom v Južno Korejo in na Japonsko pokazal svojim azijskim zaveznikom in tekmecem, kaj ga loči od novega ameriškega esteblišmenta. Je namreč vojak. In ko je pristal na drugi strani Tihega oceana, se je svojim sogovornikom predstavil ne toliko kot »Nori pes«, kar je njegov vzdevek, ki ga je dobil med zalivsko in afganistansko vojno, ampak bolj kot »bojevnik menih«, kakor so ga poimenovali zaradi učenjaške natančnosti, s katero je proučeval umetnost vojskovanja. Azija je torej spoznala človeka, ki se bo zelo zavzeto, deloma kot menih in deloma kot vojak, ukvarjal z njeno varnostjo. Oziroma z nasprotjem varnosti, odvisno od tega, kaj bo kdo prinesel v svojih kovčkih.

Prišel je, je povedal svojim gostiteljem, »da bi poslušal«. In oni so mu očitno povedali veliko stvari. Južna Koreja je tudi sama sredi političnega kaosa, zato pa je Japonska precej bolje pripravljena na novo politično obdobje, zaznamovano z Donaldom Trumpom. Obe skupaj, je ugotavljal Mattis, sta še vedno neizogibna dejavnika, ki pomagata omogočati ameriško vojaško prevlado v dinamični regiji.

In potem ko je poslušal, kaj mu lahko kdo pove, so mnogi pričakovali, da bo ponovil stavek, ki ga njegovi sobojevniki ponavljajo na družbenih omrežjih, kadar opisujejo generala in poveljnika z njegovo vojaško opremo na njegovem hrbtu: »Prihajam v miru, s sabo nisem pripeljal topništva, vendar vas prosim s solzami v očeh, ne zaje...ajte se z mano, drugače vas bom vse pobil!«

Tako je zvenela tudi njegova grožnja Severni Koreji, ki jo je poslal z južne strani bodeče žice, in popolnoma jasno je bilo, da obljuba o »učinkovitem« in »odločnem« odzivu ob kakršnem koli dotiku jedrskega sprožilca ni bila namenjena samo Kim Džong Unu. Nikakršnega dvoma ni, kaj pomeni, da je bil Mattis prvi predstavnik nove vlade, ki je prečkal Tihi ocean, da bi potrdil vojaško zavezništvo z Južno Korejo in Japonsko. Kitajska je tekmica in morebitna sovražnica Trumpove Amerike, ki navsezadnje morda niti ni tako zelo drugačna od Clintonove ali Obamove. Z izostrenim čutom za to, koga je kdaj treba razorožiti, da bi odstranila resnejše izzive svoji prevladi, že dolgo opazuje, kako se kitajski vojaški proračun povečuje z dvomestnim odstotkom, da je že trikrat višji od ruskega in je na drugem mestu, takoj za ameriškim.

Vsi, ki zadnja desetletja spremljajo zgodbo o Zahodnem Balkanu, se stresejo, kadar ameriški vojaški strategi omenijo zahodni Tihi ocean. In vse pogosteje govorijo o tem, da je treba Kitajsko ustaviti na poti do položaja velesile, kakor da bi pri tem opozarjali pred balkanizacijo Daljnega vzhoda. Za Evropo bi to moralo biti skrb vzbujajoče, kajti ne glede na to, kako protislovno zveni takšna ugotovitev, je treba vedeti, da bi takšen ugriz »norega psa« bolj škodoval njenemu gospodarstvu in varnosti kakor balkanske vojne.

Zato je tudi za Evropejce zelo pomembno, da imajo svoje kovčke pripravljene. Kmalu se bodo morali začeti ukvarjati z vprašanjem, ali jih bodo odnesli s seboj po svilni poti in se končno kot artikulirani sogovorniki pridružili debati o trajni evrazijski varnosti ali pa jih bodo zaprli in potisnili pod posteljo lastnega izolacionizma.