Bojte se snemanja

Peticijo za neposredni prenos sej mestnega sveta in zbiranje podpisov za boljše informiranje Ljubljančanov o delovanju MOL in njenega sveta, ki jo je sprožila svetnica NSi Mojca Kucler Dolinar po »snemalnem škandalu« na novembrski seji mestnega sveta, so od preteklega četrtka do danes podpisali večina opozicijskih svetnikov in več kot tristo Ljubljančanov.

Bolj kot število podpisnikov, ki so enako kot ta svetnica prepričani, »da je poročanje nezadostno in ne dovolj objektivno«, pa je pomemben odgovor na vprašanje, kaj bi z videosnemanjem pridobili.

Vsekakor bi pripomoglo k temu, da bi svetniki mnogo bolj kot doslej pazili, kaj počnejo, kako govorijo in kako se vedejo. To pomeni, da tretjina najbrž ne bi več tako pogosto in očitno zamujala sej, da ne bi vsakih deset minut zapuščali dvorane (to redno počne večina kadilcev in nekaj zdolgočasenih svetnikov) oziroma ne bi zgolj formalno prijavili svoje udeležbe, nato pa mrknili. Vse to bi se, vsaj posredno, videlo. Seveda le, če bi kamero ali kamere postavili tako, da bi pokrivale celotno dvorano.

Prav tako bi novinarji in Ljubljančani videli, kaj nekdo počne med zasedanjem: ali pozorno posluša in razpravlja, ali pa spi, bere časopis, ima opravka s prenosnim računalnikom, pisanjem elektronskih sporočil ali čim drugim. Opazovali bi lahko še, ali se nekdo vede kulturno ali ne. Zdaj novinarji med internimi prenosi velikokrat vidimo razne nekulturne grimase, slišimo neprimerne pripombe, izzivanja, vzklike ali celo kričanje in druge nekulturne izpade posameznikov z županom Zoranom Jankovićem in Mihom Jazbinškom na čelu.

Najbrž bi védenje, da te nenehno snema kamera, pripomoglo tudi k višji kulturi dialoga, saj bi se vsi zavedali, da jih javnost lahko po novem vidi in sliši v živo. To je vsekakor drugače, kot če nekaj dni po koncu seje prebiraš prepis stenograma.

Mnogi bi se celo spremenili. Tisti, ki radi nastopajo, bi pazili, kaj in kako govorijo, da ne bi delovali kot nevedneži, prostaki ali celo bedaki. Tisti, ki so vedno le tihi opazovalci oziroma svojo vlogo reducirajo na glasovanje, bi morda občasno spregovorili in upravičili svojo funkcijo. Nemara bi poskušali narediti javni vtis, da niso tam le zaradi visokih sejnin in dobre večerje po seji oziroma da niso zgolj del anemičnega (a poslušnega) glasovalnega stroja brez lastne pameti in volje.

Marsikdo pa bi skrajšal dolgovezne in nepomembne razprave, ki jih zaradi pomanjkanja vsebine in tehtnosti v svojih poročilih s sej ne navedemo (več) niti novinarji. Hvaležni bi jim bili tako novinarji, ki jih včasih morajo spremljati po pet ur in več, še bolj pa Ljubljančani, saj so med njimi najbrž le redki, ki bi »gledališko predstavo z Magistrata« hoteli v živo gledati od 15.30 do 21. ure.