Breme avtonomije

Na neki šoli imajo otroci v vseh devetih razredih skupno kar 60 delovnih zvezkov, na neki drugi le 19.
Objavljeno
21. maj 2018 06.00
Posodobljeno
20. maj 2018 21.15
Pisanje in podčrtovanje v učbenikih iz učbeniškega sklada ni dovoljeno. FOTO: Guliver/thinkstock/Getty Images/istockphoto
Prvošolčkom od lani vsa učna gradiva sofinancira ministrstvo za šolstvo. Za vsakega namenijo 30 evrov. Kar je več, morajo šole plačati iz učbeniškega sklada. Kot ugotavljajo v Zvezi aktivov svetov staršev Slovenije, so se šole hitro prilagodile. Izbrale so cenejše gradivo ali pa so se delovnim zvezkom preprosto odpovedale. V preostalih razredih, kjer delovne zvezke plačajo starši, je to očitno teže storiti.

Starši morajo potrditi samo ceno delovnih zvezkov, ki jih sploh ne vidijo. Pa tudi če bi jih, ne bi nič pomagalo, ker delovnih zvezkov ne smejo zavrniti zaradi vsebine. O tem, katerega bodo uporabljali, odloča učitelj. Avtonomno. Učiteljem so s tem naložili veliko breme, saj delovnih zvezkov od leta 2006 strokovni svet zavoda za šolstvo ne potrjuje več. Vprašanje je, ali se vsi učitelji teže tega bremena zavedajo.

Na neki šoli imajo otroci v vseh devetih razredih skupno kar 60 delovnih zvezkov, na neki drugi le 19. Učni uspeh na šoli, kjer imajo delovnih zvezkov manj, ni nič slabši, pravijo v ZASSS. Zakaj bi sploh bil? Zato ker so črte vlekli v navadnem zvezku? Ker jim je račune narekovala učiteljica? Ali ker so sami narisali rožo in zraven napisali »roža« v angleščini?

Lanska analiza strokovne skupine zavoda za šolstvo kaže, da so razlike med delovnimi zvezki za slovenščino in matematiko za 3. in 5. razred velike in da nekateri niso primerni. Ni pa čisto jasno, zakaj ni zavod za šolstvo napisal tudi naslovov, da bi učitelji vedeli, katerega naj ne izberejo, tudi če bodo v kompletu še knjižica poskusov in opazovanj, ki je ob koncu leta prazna, pa škatla za likovni pribor ali komplet slikovnih kartic za angleščino v lični kuverti, ki je junija še vedno nedotaknjena.

Šentjurska učiteljica Bojana Potočnik je dejala, da so delovni zvezki za učitelja nekakšna varnost. Založbe pripravljajo učne priprave, ki jih imajo učitelji v tem zbirokratiziranem sistemu pripravljene, če pride k njim inšpekcija. V delovnih zvezkih je veliko materiala, ki ga ni treba fotokopirati. Šole imajo premalo denarja za učbeniške sklade, delovni zvezki pa so vedno bolj podobni učbenikom. Menda to niso pravi delovni zvezki, ampak samostojni delovni zvezki ali delovni učbeniki. Čeprav je v njih veliko več snovi kot nalog, to uradno niso učbeniki, ki ostajajo osnovno učno sredstvo. Nekatere šole tako nimajo učbenikov niti toliko, kolikor je učencev v razredu. Saj v (samostojnih) delovnih zvezkih vse piše. Učbenike kupujejo šole, delovne zvezke starši.

Založbe pravijo, da pri vsem tem gradivu ne gre za podkupovanje učiteljev, ampak za pomoč. Pristojni so si po pilatovsko umili roke in odločitev preložili na učitelje. Ti se odločajo med gradivi, ki jih neodvisni strokovnjaki ne potrjujejo. Zavod za šolstvo piše, da bi veljalo premisliti o ponovnem potrjevanju. Upajmo, da bodo premislili, še preden dobimo tudi delovni zvezek za šport. Tega menda še ni.