Breme lastništva

Statistika nesreč pri delu v gozdovih je neusmiljeno zrcalo razmer zaradi katerih je gozdarjenje še vedno blizu vrha na seznamu nevarnih opravil. Za golimi podatki, ki nizajo neljube dogodke v slovenskih gozdovih, še posebno tistih, v katerih so ugasnila življenja, so konkretne zgodbe ljudi v mozaiku slovenskega gospodarjenja z gozdovi.

V državi, kjer je vsak četrti prebivalec lastnik gozda in je z gozdovi poraščenega več kot polovica ozemlja, je že dolgo jasno, da je tolikšna razpršenost lastništva prej zavora kot pospešek dobremu, preglednemu gospodarjenju. Težko bi rekli, da se gozdno-lesnega bogastva ne zavedamo, a kaj, ko je to bogastvo bolj kot ne mrtvi kapital tudi v rokah množice, med katero mnogi niti ne vedo za svoje parcele. Zato zlahka »pozabljajo«, da je lastništvo tudi obveznost. In jim zato niso mar pozivi gozdarske stroke po lanskem katastrofalnem žledu in izbruhu napada podlubnikov, da naj vendar odgovorno poskrbijo za svoje gozdove. Zato, da bodo ti in tudi drugi v soseščini ostali živi in zdravi še za naslednje rodove.

Druga zgodba so številni mali posestniki, ki znajo ceniti svojo lastnino in znajo z njo tudi gospodariti, kar jim priznavajo tudi strokovnjaki z državnega zavoda za gozdove. Najbolj nazorno jim to pokažejo z vsakoletno podelitvijo priznanj za skrbno gospodarjenje in ne nazadnje spodbudo, da je to prava pot, ki jo izbirajo zase in za skupno dobro. Koliko teh skrbnih gospodarjev, ki so sami, in nekateri v povezovanju z drugimi (so)lastniki v zadnjem letu poskrbeli za spravilo podrtega in s škodljivcem napadenega drevja, se je pri tem znašlo v nevarnosti, najbrž nikoli ne bo javno povedano. Kot skrbni gospodarji so, predvidevam, znali poskrbeti za ustrezno varovalno opremo, zato da je bilo orodje pravo in da so gozdarili po dobrih izkušnjah in pravilih, kakršne jim na izobraževanjih vcepljajo za to poklicani z zavoda za gozdove. In če niso zmogli sami, so si to upali priznati in so gotovo nevarno opravilo prepustili drugim za to usposobljenim izvajalcem.

Po črni statistiki nesreč, ki jo vodijo na Zavodu za gozdove Slovenije, je znano, da se je v zadnjih dveh letih največ nesreč med nepoklicnimi izvajalci del zgodilo v gozdovih, ki jih je lani prizadel žledolom in so jih letos še dodatno napadli podlubniki. Daleč največ nesreč se zgodi pri sečnji drevja, med razlogi zanje pa so najpogosteje neizkušenost in podcenjevanje nevarnosti pri delu v gozdu, neuporaba osebne varnostne opreme, pa tudi uporaba zastarele in slabo vzdrževane strojne opreme ter precenjevanje svojih sposobnosti, še posebno pri starejših lastnikih, ki se dela lotevajo sami. Mnogi zato, ker varčujejo.

Tudi s tega zornega kota bi bilo zato dobro, če bi v Sloveniji zmogli po zgledu sosedov Avstrijcev korak k združevanju gozdnih posestnikov v skupnost za medsebojno pomoč pri negi gozda, torej tudi pri poseku in spravilu lesa. Da bi bilo manj nesreč z žalostnimi zgodbami in navsezadnje, da ne bi ostalo le pri lepih načrtih in v kilograme papirja zapisanih izzivih povezovanja lastnikov gozdov na začetku tako želene gozdno-lesne verige.