Tiskane izdaje
Ko se januar prevesi v drugo polovico, med biatlonci napoči čas za slovo od klasike uvodnega meseca v letu s tremi najbolj obiskanimi postajami. A vznemirjenja po doživetjih ob nogometno razposajenih množicah razprodanih tribun v Oberhofu, Ruhpoldingu in Anterselvi še zdaleč ni konec – pred vrati je namreč osrednje tekmovanje sezone. Največkrat svetovno prvenstvo, a enkrat v štiriletnem obdobju tudi izziv olimpijskih iger. Kajpak ga nestrpno pričakujejo tudi v slovenskem taboru in bolj kot kdajkoli v preteklosti razpredajo o odprtem lovu na kolajno, edini dragocenosti, ki je doslej v zbirki slovenskih biatlonskih uspehov še ni. Še najbližje ji je bila Andreja Grašič v Naganu '98, a takrat je bilo na Japonskem vodilnim slovenskim adutom usojeno 5. mesto – poleg omenjene biatlonke sta si takšni uvrstitvi priborila še Jure Košir in Primož Peterka.
Odtlej se je pod olimpijskimi krogi dogajalo marsikaj, naši izbrani vrsti se je odprlo tudi na svetovnih prvenstvih, predvsem ostaja podčtano tisto izpred dveh let na Bavarskem z zlato kolajno Jakova Faka in srebrom mešane štafete. Tudi lani, na zadnjem velikem predolimpijskem tekmovanju, se je Fak odrezal z uvrstitvijo na stopničke, tokrat za 3. mesto, sloves tekmovalca, ki se očitno zna zbrati prav za najpomembnejši in obenem najodmevnejši nastop v tekmovalni zimi, pa ga je spremljal že pred prestopom iz hrvaške vrste k slovenski. Tako je za naše sosede v Vancouvru celo osvojil olimpijsko kolajno, ko ga vprašamo o možnosti za novo, tokrat pod slovensko zastavo, nam odgovori: »Dovolite mi sanjarjenje. Kdor sanja, se mu lahko marsikaj uresniči …«
A Fakova zgodba je prav posebna in v biatlonskem svetu vse prej kot običajna. Ne mine namreč sezona, ko se ga ne bi lotevale različne težave, najpogosteje zdravstvene. Resda je januar z njegovim nastopom v Ruhpoldingu ter tam prvimi stopničkami te zime le potrdil, da je vsekakor najresnejši kandidat med slovenskimi biatlonci za novi mejnik, a ko bi zgodbo za nujno samozavest pred odhodom v Soči moral pred dnevi na Južnem Tirolskem le še nadgraditi, se je spopadal z bakterijo, posledično bruhanjem, pomanjkanjem spanca, dieto, kakršna sicer ne pritiče ambicioznim šampionom. A druge poti k izhodu iz novega labirinta bolezni preprosto ni in tako kot mladeniču iz Gorskega Kotarja, kjer si v pristnem objemu narave lahko dobro jutro vošči tudi z medvedom ali volkom, nikdar ni bilo podarjeno na lahek način zmagovati, bodo očitno tudi za tako želeno olimpijsko kolajno spet potrebni solze, znoj in kri.
December po najslabši slovenski beri zadnjih let ni ponujal optimizma, januar razkriva nihanja in ob Faku imamo za odmevni dosežek še Tejo Gregorin. A prav jasne podobe o moči obeh preprosto ni. Verjeti gre le filmu z nenavadnimi zapleti in znanim glavnim junakom. Ki se je večkrat zadnji hip izkopal iz težav. Bo tako tudi v hribih nad Črnim morjem?
