Brez karizme

V Španiji že dolgo ni bilo političnih okoliščin, v katerih bi ena od političnih strank tako prepričljivo in predvidljivo zmagala, kakor je na nedeljskih parlamentarnih volitvah slavila Ljudska stranka. Uspeh je toliko bolj zgovoren, ker je bil njen voditelj Mariano Rajoy med predvolilno kampanjo precej skop in previden z besedami, kako bo vihtel premiersko taktirko.

»Zadržan« in vendar »odločen«, predvsem pa »akademsko resen«, kakor ga portretirajo svetovni mediji, je bolj kot o konkretnih rešitvah govoril o splošnih načelih: da je treba poskrbeti za ponovni zagon gospodarstva, ustvarjati nova delovna mesta, po zdravi pameti skrbeti za reforme in, kar je morda najpomembneje, spet vrniti upanje mladim.

»Previdno« in »ne da bi improviziral«, se je 56-letni politik, doma iz Santiaga de Compostela v Galiciji, izogibal natančno določenim obljubam. Tudi s prihodnjimi (ministrskimi) imeni se ni igral. Nasploh je skrbno pazil, da si ne bi zapiral vrat, skozi katera bo še moral stopati. Španci ga tako v nedeljo niso nagradili za vnetost ali priljubljenost, ampak so sporočili predvsem naslednje: nočejo več hoditi po težki poti, ki jo je pri iskanju izhoda iz globoke krize – brez dela je že okrog pet milijonov Špancev in skorajda polovica mladih – utirala dosedanja socialistična vlada Joséja Luísa Zapatera.

Tako je spet dozorel čas za novo staro alternativo: za konservativno ljudsko stranko, ki je z Joséjem Marío Aznarjem kot predsednikom vlade pokazala veliko gospodarne prožnosti v težkih devetdesetih letih preteklega stoletja, ko je Španiji uspelo izpolniti zahteve za uvedbo evra. Za tretjo možnost – spremembo volilnega sistema, neposredno demokracijo, konec bipolarnosti španske politične krajine in predvsem za pokop finančnega diktata –, na katero od pomladi opozarjajo »ogorčeni« privrženci gibanja 15. maj, španska družba ni pripravljena.

V konservativnem taboru in desnem delu volilnega telesa so zdaj morda res opiti od volilnega zmagoslavja, toda s skorajšnjo streznitvijo se bodo tudi pri njih okrepili stari problemi, nemara še strahovi in pesimizem. Nekateri analitiki se že zdaj bojijo, da se bo z nekarizmatičnim Marianom Rajoyem na čelu madridske vladne palače Moncloa pirenejska velikanka še bolj obrnila vase, kakor se je pod Joséjem Luísom Zapaterom. Znano je, da se socialistični politik ni rad sukal na mednarodnem parketu in da ni prav vešč tujih jezikov pa tudi pri sklepanju zavezništev s svetovnimi voditelji se ni izkazal. V času, ko nemalo štejeta avtoriteta in prav tako slog državnikov, bo na tujem premalo znani Rajoy – za mizo s Sarkozyjem, Merklovo, Cameronom, tudi Montijem, Tuskom... – morda še bolj nesamozavestno odrinil Španijo na evropsko obrobje. A je prav Španija ena tistih velikih držav, ki močno verjamejo v Evropo. Bati se je, da se bo z Rajoyem na čelu pirenejska velikanka še bolj obrnila vase.