Tiskane izdaje
Nizozemski nobelovec za ekonomijo Jan Tinbergen je že konec šestdesetih let povedal, kako naj bodo strukturirane politike, da bi država lahko uresničila svoje ekonomske cilje. Najprej je treba postaviti cilje ekonomske politike in nato domisliti ukrepe. Težava Slovenije je v tem, da smo pomešali preveč stvari, meni ekonomist Bogomir Kovač. Orodij, s katerimi bi se lahko česarkoli lotili, nimamo, prav tako za to nimamo potrebne avtonomije.
Evropa nas usmerja, pri čemer skorajda nič ne daje. Kot majhna, izvozna ekonomija smo zelo ranljivi, zaradi česar strmo pada gospodarska dejavnost v letih od začetka recesije. Sedanji padec BDP, ki ni čisto nepričakovan, lahko primerjamo s podobno dramatičnim padcem ekonomije, ki smo ga doživeli leta 2009 v času velike evropske recesije. Žal se iz njega nismo nič naučili. Še vedno smo togi, počasni, in se slabo spoznamo na vodenje. Gre za leta zapravljenih priložnosti, napovedi pa so slabe.
Če sledimo Tinbergenu moramo pogrešati tudi jasne prioritete ekonomske politike, ki narekujejo ukrepe za dvig gospodarske rasti. Samo s prekomernim, nerazumnim varčevanjem bomo kljub priporočilom iz Bruslja spiralo obrnili še bolj strmo navzdol.
V državah, ki so se uspešno spopadle s krizo, so ugotovili, da je vlaganje v industrijo vlaganje v lastno prihodnost. Pri nas država opazuje, kako propadajo Aha Mura, zagorska Svea, tržiški Peko ... Zato, da bi rešili omenjena podjetja, ki imajo potencial in trge, bi morali vsakemu zagotoviti od 2 do 3 milijone evrov poroštev za premostitev trenutne nelikvidnosti. Podjetja bi ta denar lahko vrnila, saj imajo naročila. Država čaka. Če bi se podvizala, bi rešila 2040 delovnih mest in veliko privarčevala.
