Brez zasilnega izhoda

Odločitve, ki so sprejete čez noč in postavljajo na glavo vse tisto, kar je bilo več mesecev skrbno načrtovano, so največkrat nedomišljen izhod v sili. Za enega takih se je v mrzličnem iskanju zaukazanega zmanjšanja porabe resorja v premetavanju številk za skorajšnji rebalans proračuna moralo odločiti tudi ministrstvo za kmetijstvo, ko je za polovico zmanjšalo svoj letošnji prispevek k sofinanciranju zavarovanj v kmetijstvu.

Vzorčen primer takega ravnanja je decembra na vladi sprejeta in na predbožični dan objavljena uredba o sofinanciranju zavarovalnih premij za zavarovanja v kmetijstvu in ribištvu, ki so jo že v prvem delovnem tednu tega leta »povozili« s spremenjeno. Tako, da so za polovico zmanjšali svojo dosedanjo soudeležbo na skoraj simboličnih 20 odstotkov po načelu, volk sit in koza cela. A je vprašanje, ali se bo ob vsej nepredvidljivosti vremena, ki vse bolj izdatno kroji kmetijsko pridelavo, izšlo tako, kot so v naglici ocenili na ministrstvu.

Težko je verjeti, da so šele po objavi decembrske uredbe spoznali, da bo ob seštevanju vseh načrtovanih in nujnih izdatkih v letošnjem proračunu zmanjkalo denarja za ta del kmetijske politike, ki je skoraj še edina v nacionalni domeni. Vse drugo je že tako bolj kot ne pod streho skupne kmetijske politike EU in odvisno od soglasja iz Bruslja. Verjetneje je, da so se zanašali na pogajalsko prepričljivost svojega ministra, ki je nazadnje moral priznati, da ne more obljubljati, »da bomo nekaj počeli, če ni možnosti za to«. A dejstvo je, da je ob preračunavanjih in kupčkanju, ki se je začelo z napovedanim januarskim rebalansom proračuna in rezih v porabe na vseh ministrstvih, bilo tudi za ministra Židana še najlažje zmanjšati zavarovalniški prispevek.

Odzivi iz prizadetega kmetijskega dela so razumljivi. Po hladni prhi, ki je prinesla streznitev, da so minili časi, ko je bilo za soudeležbo in zniževanje njihovega bremena za sklenjena zavarovanja na voljo tudi deset in več milijonov proračunskega denarja, se je začelo mrzlično iskanje zasilnega izhoda. Da bi namreč z denarjem, kolikor ga je sploh še ostalo za sofinanciranje zavarovanj v kmetijstvu, pomagali predvsem pri zavarovanjih najhujših, katastrofičnih škod. Selektivno torej in v enakem odstotku državnega subvencioniranja kot do zdaj.

Rešitev, ki so se je domislili v kmetijsko-gozdarski zbornici, je že v izhodišču pomenila iskanje šivanke v senu. Zato niti ne preseneča poklapanost po slišanem na nedavnem sestanku s predstavniki zavarovalnic. Ti so povedali, da je zaradi letos že dogovorjenih in potrjenih programov zavarovanj, na podlagi katerih bodo predvidoma v teh dneh začeli sklepati pogodbe, rok za predlagane spremembe v tem letu preprosto zamujen.

V zraku so tudi ministrova pričakovanja o nekakšnem solidarnem prevzemanju večjega bremena vseh vpletenih v zavarovalni posel. Morda bo to tudi dobra šola za vse, ki so zgolj zaradi obveznih knjigovodskih evidenc nasprotovali selitvi takega ukrepa pomoči v program razvoja podeželja. Tega izdatno sofinancira EU.