Brezglava misija

Kdo bo (morebitni) novi načelnik generalštaba Slovenske vojske, je vprašanje vsake vlade. Kot da je varnost države v rokah točno določenega usposobljenega strokovnjaka.

Ne glede na to, ali je najboljši obrambni strateg v opoziciji, ali bi sledili pozivom k ponovni uvedbi naborniškega sistema, ali pa se odločili za skandinavsko nevtralnost, se mora država odzivati na mednarodno varnostno realnost.

Priznanje predsednika države Boruta Pahorja, ki je spet prevzel odgovornost za obubožanje Slovenske vojske, ne pomaga prav dosti. Ne gre samo za to, da je Evropa relativno varna in čedalje bolj zaprta utrdba. Gre za to, da na krizna žarišča pošiljamo vojake Slovenske vojske brez primerne obleke, obutve in druge opreme.

V Afganistan, Mali, Kongo in drugam nam morda res ne bi bilo treba pošiljati svojih enot, vendar ne moremo mimo dejstva, da so tam bili in bodo naši vojaki (državljani). Ti ljudje pa so v južnem Afganistanu in v osrčju Afrike videli trpljenje, na meji s Pakistanom pa pekel.

Ko govorimo o bedi naše vojske, moramo namreč vedeti, da so v Afganistanu ostali šestkolesni valuki, ker niso bili primerni niti za obhode, in da se jih ne izplača voziti domov, predvsem pa da so naši vojaki s svojim denarjem kupovali ameriške uniforme, ker so jim slovenske razpadle v enem tednu po prihodu na krizna žarišča.

Medtem ko poslušamo lahkotne debate o švicarski, švedski in drugih nevtralnostih, za katere države sicer namenjajo veliko denarja, na drugi strani pa je resigniranost, da smo kot majhna država v posmeh resnim vojaškim silam, je zgodovina pogosto na »pravi« strani. Naši vojaki so razpršeni po vsem svetu in s tem dejstvom se ne gre šaliti.