Bridget J.

Na začetku je bila kolumna. Helen Fielding je v sredini devetdesetih let za časopis Independent pisala kolumne o nevrotični samski ženski pri tridesetih, ki vsak dan šteje kalorije, popite enote alkohola in pokajene cigarete ter se vmes ves čas nesrečno zaljublja. Dnevniki Bridget Jones so kmalu izšli v knjigi in postali uspešnica. Bridget je bila prva moderna komična junakinja, še veliko pred dekleti iz Seksa v mestu. Nekatere njene misli so ponarodele, recimo, da si vsi zaslužijo drugo priložnost, razen Hitlerja, ali pa njena teorija, da so homoseksualci in samske ženske pri tridesetih naravni zavezniki; oboji so se že navadili na to, da so razočaranje za svoje starše in da jih družba dojema kot čudake. Ženska pri tridesetih, je rekla Bridget Jones, ima s košnjo in žetvijo več dela kot kmet; noge morajo biti povoskane, pazduhe pobrite, obrvi populjene, stopala negovana, koža navlažena, lasne korenine pobarvane, celulit namasiran, trebušne mišice natrenirane.

Pisanje Fieldingove je bilo duhovito, inovativno in inteligentno. Njeni dnevniki so zveneli kot blogi, čeprav blogov takrat še ni bilo, in njeno jedrnato in koncizno opisovanje tega, kako se počuti, je bilo tvitanje še pred tviti. Fieldingova je v prvem in drugem delu dnevnikov Bridget Jones izumila novo formo pisanja in hkrati strukturo romana Prevzetnost in pristranost Jane Austen spretno prenesla v sodobnost.

In potem je prišel še film z Renée Zellweger v glavni vlogi in gospoda Darcyja je igral čisto pravi gospod Darcy – Colin Firth in tu je bil še zapeljivi in brezsrčni Hugh Grant. Po odlični knjigi je nastal odličen film, kar je v bistvu redkost. In to kar dvakrat.

Fieldingova je pred kratkim napisala novo, tretjo knjigo o Bridget Jones z naslovom Mad About the Boy (Nora na fanta). Glavna junakinja je zdaj stara 51 let, ima dva majhna otroka, je vdova, saj je gospod Darcy umrl, in če želi pogledati na svoj pametni telefon, si mora na nos že natakniti očala. Vsakodnevnim dnevniškim zapisom o enotah popitega alkohola in številu požvečenih nicorette včasih doda še kakšno tegobo srednjih let, recimo, skrbi glede menopavze: nične. Bridget Jones je nora na dizajnerske obleke in tudi na botoks.

In ko se znova vrže v džunglo nevarnih razmerij, ji prijateljica prijazno razloži, da osvajanje ni več takšno, kot je bilo pred dvajsetimi leti: mlade ženske so seksualno agresivnejše, kar v bistvu pomeni, da so moški bolj leni.

A Bridget najde novo ljubezen, šarmantnega McDuffa, Roxsterja, ki ga je spoznala prek tviterja in ki ima samo eno veliko napako, star je 29 let. Njun odnos je zabaven in strasten, Bridget malo zaskrbi le, ko ji nekoč Roxster reče, da si od vsega najbolj želi imeti časovni stroj.

Fieldingova je dobra avtorica, še vedno je zabavna in vitalna, ampak bralec se ne more otresti občutka, da je novi roman o Bridget v srednjih letih na trenutke kot kakšni moški, ki so bili frajerji pri dvajsetih, potem pa se jim ni zgodilo nič več zanimivega, zato so še vedno enako oblečeni kot takrat in mislijo, da bodo mlade punce padale na zastarele šarme kot v starih časih. Mad About the Boy je včasih malo depresivna knjiga. In morda je glavna junakinja na trenutke podobna junakinji neke druge drame, žalostni Blanche DuBois. Ali pa je podobna ostarelim junakinjam iz Seksa v mestu. Ni več tako iskreno realistična, kot je bila.

Srednja leta so za žensko super zaradi nekaterih pomembnih stvari, ki jih Fieldingova izpušča, recimo to, da ji je zdaj pa res čisto vseeno, kaj si o njej mislijo drugi, to, da lahko dela stvari, ki so ji všeč, in ne stvari, ki jih pričakujejo od nje. So pametnejše in radovednejše. Ker je svet zanimiv in ker čas res prehitro odteka, se rade učijo novih stvari, so pogumnejše in niso več obsedene s štetjem kalorij.

Pisateljica in kolumnistka India Knight se sprašuje, kaj rade delajo ženske v srednjih letih, in ugotavlja; rade se smejejo, ljubijo, na zabavah pijejo alkohol (zakaj bi človek, ki ima več kot 45 let, na zabavah pil mineralno vodo?), kuhajo, jedo, rešujejo križanke, berejo klasike, berejo šund, vrtnarijo, plešejo ob disko glasbi, kadar so same doma, se obnašajo grdo, se obnašajo lepo, rade so zvečer doma, rade gredo zvečer ven, rade šopingirajo, tračarijo, hodijo na jogo, se družijo s prijateljicami in se na glas krohotajo uspehom in sramotam iz svojega življenja.

Ta seznam velja tudi za dekleta v dvajsetih ali pa za ženske pri osemdesetih, ne glede na to, ali samske, poročene, ločene, ali imajo otroke ali ne. Ženska je ženska, je rekel Godard. Če je bila nekoč Bridget vzornica ženskam svoje generacije, zdaj žal ni več tako, »zdaj smo odrasle in naredimo tako, kot nam paše«.