Tiskane izdaje
Bruselj je Beograd nagradil s korenčkom, ki še ni pognal iz zemlje. Da bo dober za juho, ga bo treba pridno in redno zalivati.
Srbiji ni uspelo izsiliti brezpogojnega datuma za začetek pristopnih pogajanj z EU. Namesto bianko čeka je dobila rumeno luč. Čeprav v sklepih vrha Unije ni dodatnih pogojev, voditelji EU ne nameravajo prižgati zelene luči, če bruseljski sporazum ne bo zaživel v praksi.
Berlin še nima interesa, da bi Beogradu, ki je pokazal pripravljenost, da preseka kosovski gordijski vozel, izplačal nagrado. Srbska politična elita na oblasti, ki ne želi popuščati Prištini, bolj kot je nujno, čaka na razplet nemških parlamentarnih volitev. Na tihem računa, da bo Berlin po volitvah pripravljen zamižati vsaj na eno, če že ne na obe očesi.
V igri mačke z mišjo se bruseljski vlak ne bo ustavil, nobenega jamstva pa ni, da bo pravočasno prispel na postajo, ki bo zakoličila nepovratno pot Srbije in Kosova v Evropsko unijo. Balkan je bil vedno sod smodnika, Srbija pa je za večino Nemcev, ne glede na razmerje političnih sil v državi, rana na želodcu. Kljub sestopu z nebes je postala talka najmočnejše države v Evropi, ki kadar koli lahko ustavi pogajalski proces.
Ne gre le za datum, čeprav ni izključeno, da se bo Srbija zadovoljila s statusom kandidatke, ko bo dobila prost dostop do evropske blagajne. Če bo Beograd sploh še hotel, da Srbija postane polnopravna članica EU, se bo moral prej ali slej sprijazniti z dejstvom, da bo tudi Priština gospodar na lastnem dvorišču. Ne glede na to, ali bo implicitno ali eksplicitno priznal Kosovo kot neodvisno državo ali ne.
Srbski vladajoči vrh, ki je odločitev voditeljev EU razglasil za zmago, si je kupil čas. Koalicijski partnerji so podprli premiera Ivico Dačića, ki se je vsaj začasno izognil usodi grešnega kozla. Srbija se za zdaj ne spogleduje z izrednimi parlamentarnimi volitvami. Če zanemarimo opozicijo in Srbe na severu Kosova, ki v rokah nimajo nobenih vzvodov moči, si škarje in platno delijo srbski Aleksander Veliki in njegovi botri zunaj srbskih meja.
Prvi podpredsednik srbske vlade Aleksander Vučić, ki velja za politika številka ena v državi, si ni zaman prizadeval za prevzem obveščevalnih služb. S tajnimi dosjeji ne drži v pesti le premiera, ampak je z njimi utišal tudi Srbsko pravoslavno cerkev. Ne glede na morebitne skomine, da ne bi vladal le iz sence, si ne more privoščiti, da bi ignoriral velike igralce na mednarodnem političnem parketu.
Srbija v zadnjih desetletjih ni sestavila nobene oblasti brez njihovega bratskega vmešavanja, uporniki pa so se obsodili na sestop z oblasti, če že ne na politično smrt. Beograd se bo še spopadal z varovalnimi klavzulami. Washington ni signaliziral, da bo odstopil od kosovskega projekta. Bruselj bi bil dovzetnejši, vendar Berlin ni pripravljen uvoziti nerešenega kosovskega vprašanja.
