Tiskane izdaje
Nepredstavljivo je, da bi takšne razmere lahko trajale še dolgo. Poldrugo leto po prvem dramatičnem reševanju Grčije dolžniška kriza v območju evra dobiva še večje razsežnosti, na vseh ravneh. Zaupanje v evropske dolžniške papirje je splahnelo, tudi nemške obveznice ne dobijo več dovolj kupcev. Dan za dnem se kopičijo informacije o novih zapletih. Napovedujejo se katastrofe in poslednji tedni evra, kakršnega smo poznali doslej. Po črnih scenarijih bi kriza valute lahko postala politična kriza celotne Evrope.
V ogroženih državah socialna napetost narašča, v državah plačnicah nočejo trajno pomagati jugu. Krepijo se nesoglasja v odnosih med samimi državami. Da v sredozemskih članicah zahteve po jekleni proračunski disciplini sprožajo veliko nezadovoljstva, je postalo že samoumevno. Časopisje na Otoku in tudi v Franciji piše o germanofobiji, ki da je na pohodu na stari celini. Odnosi med Berlinom in Parizom delujejo po sili razmer, Nemčija in Bruselj sta na nasprotnih bregovih. Eden od vodilnih funkcionarjev nemških vladajočih strank je predsednika evropske komisije razglasil kar za – plačanega vojaka »držav Dolce Vita«.
Od Nemčije kot nekakšnega sidra stabilnosti se na vseh straneh pričakuje, da bo rešila evro, skorajda ne glede na ceno. Berlin je po drugi strani vpet v svet lastnih dogem, notranjepolitičnih razmerij in logike ustavnega sodišča. Ponavlja, da njegove zmogljivosti niso neomejene. Tako se je zatekel v spreminjanje lizbonske pogodbe, s katerim bi evro dobil trdno podlago. Šele ko bi oblikovali takšno fiskalno (stabilnostno) unijo, bi lahko začeli razmišljati o čarobnih paličicah, kakršne so skupne evrske obveznice. Če bi scenarij z lizbono spodletel, je kot železo v ognju povezovanje evrskih izbrancev, ki bi bilo načeloma odprto še za vse druge.
Težavno pri nemški logiki je, da dosedanje rešitve niso delovale in da se je požar le širil. Zadolženi se ne morejo zgolj z varčevanjem rešiti nekonkurenčnosti, primanjkljajev in dolgov. Tudi strožji nadzor proračunov in sankcije za kršitelje bi lahko delovali le na daljši rok. Na akutno krizo nimajo učinka. Utopično bi bilo pričakovati, da se bodo razmere že v prihodnjih letih tako uredile, da se državam pri financiranju proračunov sploh ne bo več treba zadolževati na trgih. Tudi bruseljski vrhovi, katerih dosežki se kakor po pravilu razblinijo že čez nekaj dni, niso pravo orožje.
Ukrepe, ki bi lahko kratkoročno učinkovali, lahko zagotovi le Evropska centralna banka. Ta frankfurtski Eurotower je od začetka grške krize na pravno kočljiv način (na sekundarnih trgih) nakupil že za dvesto milijard obveznic najbolj zadolženih držav, da bi ublažil pritisk trgov na njih. Še veliko bolj kočljivo bi bilo, če bi začel neposredno financirati države, ki na trgih ne bodo več mogle dobiti denarja. Samo Italija bo prihodnje leto potrebovala okoli tristo milijard evrov. Je nemški strah pred inflacijo in izgubo neodvisnosti ECB bolj utemeljen kakor strah pred zlomom celotnega sistema z vsemi nepredvidljivimi učinki vred?
