Tiskane izdaje
Ko je ameriški senator Jay Rockefeller izjavil, da interneta ne bi smeli izumiti, saj da je oblast že davno spoznala, da ji je ušel izpod nadzora, je v javnosti vzbudil nemalo začudenja. Zagotovo je bilo podobno – če ne še precej huje –, ko je Jezus pred dva tisoč leti pred templjem svetega ugotovil, da je ta prepoln posvetnega, templju neprimernega. Takrat je napovedal (Lk 21,6): »Prišli bodo dnevi, ko od tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil zrušen.«
Ljubljanski metropolit Anton Stres je pred kratkim javno ugotovil, da smo na Slovenskem v paradoksalnem položaju, saj da več ljudi pripada Katoliški cerkvi, kot jih veruje v Boga. Sekularizacijo kot globalni pojav je prvi med slovenskimi škofi izpeljal iz tega, da (po njegovem mnenju) večina mnenjskih voditeljev ni zmožna razlikovati med državo in javnostjo, med državo in družbo.
Če je Jezus s svojim posegom v hram svetega prvovrstno nakazal, česa se v hramu vere ne sme, potem lahko tudi Stresovo ugotovitev, vrženo na skupni imenovalec snovanja dopolnjenega zakona o verski svobodi, razumemo kot poziv, da naj se javna misel o religiji vendarle uokviri v neko nadzorovano področje.
»Saj mi ne ukinjamo vojaškega vikariata. Daleč od tega. Samo v zakon bi radi spravili stvari in pripadnikom vseh religij, denimo, omogočili, da imajo v vojski, bolnišnicah in zaporih zagotovljeno versko oskrbo,« je direktor Urada za verske skupnosti Aleš Gulič oni dan protestiral proti mnenju predstavnika Slovenske škofovske konference Andreja Sajeta, da predlagatelji novele ne želijo doseči demokratičnega dogovora z uporabniki zakona, temveč zgolj zanetiti ideološki in kulturni boj.
Poskus Guličevega urada, da napiše nov verski zakon, je zaradi očitka Sveta krščanskih cerkva o tem, da pomeni zgolj instrumentalizacijo vere in Cerkve v politične namene, novembra lani spodletel in Gulič se je odločil sedanji zakon le novelirati. Novelo so v parlamentarno obravnavo letos poleti vložili poslanci, ki – roko na srce – za religijske teme pred tem niso kazali velikega zanimanja. Zato gre na tem mestu pritrditi Cerkvi, ki v manevru poslancev levega bloka vidi hitenje brez želje po kakovostni razpravi o uokvirjanju razpršenih mnenj o verski svobodi. A hkrati gre verjeti tudi Guliču, ki bi rad dosegel skupno dobro za prav vse različice religioznega, ki so v državi. Skrb, da bi Katoliški cerkvi prav s tem odvzel primat, je odveč.
Katoliška cerkev si, če smo pošteni, primat jemlje sama. S tem, ko finančnih anomalij mariborske nadškofije vse do danes ni niti povsem razjasnila niti jih sanirala. S tem, ko v svojo sredo na enega od največjih cerkvenih praznikov vabi samoiniciativne razlagalce državnih zakonov. S tem, ko v njenih vrstah kljub zavedanju, kaj je prav in kaj ne, še vedno obstajajo duhovniki, ki živijo, kakor zaradi lastnega kánona ne bi smeli: živijo z ženskami, imajo otroke, krščujejo svoje otroke, imajo ljubimce in...
Meja med državo in družbo je od politike zaradi njenih lastnih interesov često povsem zabrisana. Tudi v primeru poslanskih peripetij o verski svobodi. A pustimo poslance pri miru. Poglavitno pri noveliranju zakona o verski svobodi je, da utegne diskurz o tej temi sprožiti čase, ko ne bo ostal kamen na kamnu. Z običajno poslansko prakso – z razpravljanjem o nekem predlogu zakonske novele – se utegne odpreti tolikšna rana, da prostora za institucijo preprosto ne bo več. Pride torej končno čas za Boga?
