Tiskane izdaje
Odnos med Slovenci in Hrvati je stvar politične nezrelosti. Slovenci očitno oddajamo signale, ki sogovornikom sporočajo podrejenost. Bolj ko nas vlečejo za nos, več je prijateljstva in ljubezni v politični retoriki. Spomnite se patetično »ljubečega« odnosa predsedniškega para Kosor-Pahor. Po nekaj letih pa Jadranka Kosor Slovencem pridiga lekcijo iz dobrega sosedstva. Slovenci smo res slabi sosedje. Ves čas zahtevamo neumnosti.
Vsaj desetkrat so Hrvati začeli in prekinili sporno gradnjo kontrolne točke v Sečovljah in se ob protestnih notah vztrajno izgovarjali, da gradijo samo začasno. Kljub slabi vesti tedanje sosednje politike je kontrolna točka že zdavnaj trden mejnik brez sence hrvaškega dvoma. Potem so sklenili sporazum o slovenskem ulovu sardel v hrvaškem morju, za odškodnino, seveda. Drogine ladje so priplule v Umag ... in tam obstale. Tako je bilo tudi s Sopsom (sporazumom o obmejnem prometu in sodelovanju). Tisto, kar je Hrvatom v Sopsu ustrezalo, je veljalo, tisto, kar jim ni (da bi slovenski ribiči lahko lovili do Vrsarja), se ni nikoli zgodilo. In tako do nezavesti: pri jedrski elektrarni, pri dolgu do varčevalcev Ljubljanske banke, pri nakupih podjetij. Slovencem nikakor ni bi namenjen Sunčani Hvar, Hrvati so brez problemov kupili Drogo, Elan, Mercator. Pri arbitražnem sporazumu so brez pomislekov sprejeli vstop v EU, potem pa do skrajnosti zdramatizirali neumno in nepomembno dogovarjanje med slovenskim arbitrom in agentko. Kot da hrvaški arbiter ni zastopal hrvaških argumentov. Le da njemu ni nihče od »prijateljev« sistematično sledil, mu prisluškoval in ga snemal.
Slovenci bodo še leta lovili sapo ob dejstvu, da so dosegli popolno zaščito vina, ki je po neverjetnem hokus pokusu postala sporna. Kot da bi po toliko letih zdaj nenadoma postala sporna zaščita tokaja. Zakaj si Hrvati upajo? Očitno je kompleks manjvrednosti, ki mora postati kompleks večvrednosti, usodnega pomena za obstoj hrvaške nacionalne biti. Če ne premagajo sosedov pri teranu, bo konec sveta. Kot je konec sveta pri eni navadni rokometni tekmi za kolajno. Niso zmagali Slovenci. Oni so jim podarili zmago, da ne bo pomote. Vsi vlagatelji v Cimos so izgubili vsa svoja vlaganja, samo posojilo hrvaške banke izpred več kot 20 let je po čudežu ohranilo možnost odločanja o usodi 4000 zaposlenih. Ko na koncu Hrvaška privoli, da slovenska slaba banka izjemoma plača hrvaški enako slabi banki, so vsi pijani od veselja, razumevanja, prijateljstva in druge patetične šare.
Odnos, ki smo ga zgradili v imenu zlagane moči in dominacije v regiji, bi se moral upirati povprečnemu resnicoljubu. Ustaviti bi se morali leta 1994, ko so prvič pljunili na ta ali oni sporazum, vzeli sebi klobaso, sosedu pa očitali, da želi kost. Bolj je hrvaško-slovenski odnos asimetričen, večji »prijatelji« smo. Zato ker se hodimo kopat, imamo parcele in vikend hišice pri sosedu. In vztrajamo pri Cankarjevih Hlapcih. Kaj teran, kaj Cimos, kaj arbitraža! Pomembno je, da ostajamo prijatelji. Kaj pa cena takšne drže?
