Česa se je ustrašil dalajlama
Ko danes opazujemo politične nagle premene, je dobro imeti pred očmi, da se je nekaj takega v sodobni zgodovini že dogajalo.
Odpri galerijo
FOTO: Reuters
Dan boja proti okupatorju je praznik, ki v aktualnem pomenu besede in v slovenskem kontekstu pravzaprav spet pomeni premislek o naravi svetovne ureditve po drugi svetovni vojni. Vodi v pojme, kot sta antifašizem in liberalna demokracija. Po svojem izvoru vodi tudi v razmerje med levico in desnico. Splošna ideološka utrujenost slovenskih državljanov zaradi zelo intenzivnih družbenih sprememb po letu 1991 (pa tudi že prej) ima nemara ugodno posledico, da je o razsvetljenski kulturi, ki jo nekateri opredeljujejo tudi kot antifašistično, skoraj že mogoče razpravljati brez neposrednih političnih in ideoloških uteži. Te namreč bolj sodijo v delovišče strasti kot v racionalni premislek. In četudi vse to v Sloveniji še ne bi bilo samoumevno, so se debata pa tudi konkretne akcije na novo odprli po vsem svetu. Poglejmo, zakaj.
Dve stvari sta mi ta teden prvenstveno zbudili pozornost. Prva je bil sredin članek Zorane Baković v Delu, v njem pa je razdelala srečanje indijskega premiera Narendra Modija in kitajskega predsednika Xi Jinpinga v kitajskem mestu Wuhan. Kontekst, ki ga je izpostavila avtorica, je snovanje nove svetovne ureditve in njena zaznava je bila, da je strategom tega dogajanja politična trdnost udeleženih držav in regij pomembnejša od demokracije. Druga stvar je bila (o tem je poročal Newsweek) izjava njegove svetosti, 82-letnega dalajlame, tibetanskega vodje, ki je za indijski časopis The Hindu povedal, da Tibet lahko še naprej ostane del Kitajske, če bi Peking jamčil zanj sporno tibetansko kulturo in avtonomijo.
Govor o novi svetovni ureditvi in iskanje novih ravnotežij sta postala posebej aktualna po tem, ko je Donald Trump proti Kitajski tako rekoč napovedal trgovinsko vojno. Vmes, je poročala CNN, so se otoplili odnosi med Trumpom in severnokorejskim predsednikom Kim Džong Unom, kar da Kitajsko dela precej nervozno. In na koncu teh iger brez meja, ki dobivajo vse večjo veljavo tudi v Rusiji, v Turčiji, v namerah po strateškem obvladovanju Bližnjega vzhoda itn., je seveda res, da je prvi talec teh procesov prav ljudska demokracija.
Že v obdobju hladne vojne je OZN bolj kakor ne postala predal za vlaganje veta na vse, kar močnim državam ni bilo všeč. Ideja OZN je bila po drugi svetovni vojni seveda zelo dragocena, bila je moment globalnega zavedanja o pomembnosti ne le miru, temveč tudi in predvsem dejstva, da vsak človek posebej šteje, da pomeni vrednoto in da modernih političnih ureditev nikjer na svetu ni mogoče razumeti mimo temeljnih človekovih pravic. Igra moči, četudi jedrske, je še dolgo po drugi svetovni vojni morala vsaj upoštevati avtoriteto tega izhodišča in OZN je imela težo, ki je danes nima več. V prazen prostor te avtoritete kot da se vrivajo avtoritarci vseh vrst, naj so spočeti v kapitalu ali v restavriranih političnih sistemih, o prihodnosti sveta razmišljajo v slogu Aleksandra Velikega.
V kontekstu sodobnih dilem bi bilo neproduktivno obnavljati dileme slovenske »državljanske vojne« in probleme, ki so slovenske stranke pestili, ko se je bilo treba odločati za OF (26. ali 27. aprila 1941) oziroma za Dolomitsko izjavo (februarja 1943). Ko je KP prevzemala primat nad NOB, je bila podana enaka dilema, s kakršno se soočamo ob nastajanju nove svetovne geometrije: enotnost odpora proti okupatorju (Nemci, Italijani in Madžari) je postala pomembnejša od demokratičnosti sestavljanja protifašistične koalicije. Tu je še Leninova strategija iz leta 1914, ki jo je Furet opisal takole: Leninovo geslo je bilo, da je treba imperialistično vojno spremeniti v državljansko, da bi ta lahko postala vzvod za proletarsko revolucijo. Od kominternovske taktike je bilo odvisnih ogromno nesporazumov in v Sloveniji smo jih zajeli veliko. Toda k temu je treba dodati, da je tem taktikam kot voda na mlin prišlo močno protiliberalno razpoloženje ljudske prevladujoče stranke in monopolnega katoliškega verskega aparata, ki je svojo realno politiko »pokrival« tudi z božjepravnimi sredstvi. V Sloveniji se bržkone ni dogajalo nič unikatnega, čeprav je v končni posledici vsaka bratomorna tragedija zelo unikatna.
Kako težko je danes soditi in tehtati tisti čas, pokažeta dve zanimivi dejstvi: prvo je, da je leta 1935 Francija sklenila pogodbo o zavezništvu z ZSSR, drugo pa je, da je Nemčija (Hitler) avgusta 1939 po sporazumu Ribbentrop-Molotov podpisala pakt z ZSSR oziroma s Stalinom. Čuden trikotnik. Furet je mnenja, da je bilo to le dejanje dosledne boljševiške zunanje politike, znane že iz leta 1933, torej povezovanje s skrajno nemško desnico v boju proti duhu versajske mirovne pogodbe, ki je končala prvo svetovno vojno. Razdreti pogodbeni mir je pomenilo obnoviti imperialistična sovraštva in Sovjetska zveza bi v podaljšanju vojne lahko pridobila nova ozemlja in odpravila brest-litovski sporazum, po katerem je izgubila prek tri milijone kvadratnih kilometrov ozemlja.
Ko danes opazujemo politične nagle premene, je dobro imeti pred očmi, da se je nekaj takega v sodobni zgodovini že dogajalo. In kot se je tedaj preurejal svet, kaže, da se bo spet preuredil v prihodnjih desetletjih. Če so navdušenci ob zadnjem velikem projektu velike Evropske unije prepričano zatrjevali, da se s tem vzpostavljajo temelji nove in dokončno utrjene svetovne civilizacije, danes že bolj velja pesimizem že videnega in strah pred ponovitvijo okoliščin zgodovinskega fašizma.
Seveda pa bi povsem zgrešili bistvo debate, če ne bi predpostavljali jedra in temeljne namere praznika, ki se v svoji posledici, kot jo je opredelil zakonodajalec, sklicuje na svobodo naroda in duhovno prostost posameznika. Povojna koalicija zahodnih demokratičnih sil se je utemeljevala tako v liberalni demokraciji (z ločenimi vejami oblasti) kot v temeljnih pravicah posameznika. Temu se je pri nas doslej najbolj približala ideja socializma, ki je dobila tisoče odtenkov, od skandinavskega do Cankarjevega ali Krekovega, od komunističnega do socialdemokratskega, pa še mnogih drugih, toda v ozadju vseh je bilo najmanj tiho priznanje, da posameznik šteje.
Zaokrožanje novih ozemeljskih imperijev, avtoritarnih aliberalnih demokracij oziroma zgolj produkcijskih velesil, v sebi nosijo prav nevarnost utajitve tako pomembne civilizacijske pridobitve, kot je vsebina človeka kot posameznika.
Naprej: dalajlamova ponudba Kitajski, češ da Tibetanci v zameno za svojo kulturno in versko avtonomijo lahko sprejmejo kitajski politični okvir, je zanimiva zato, ker kaže na njegov premislek, da svojega naroda niti versko niti politično ne bo mogel zavarovati, če bo kitajskemu imperiju nasprotoval frontalno. Bržkone je dojel, da kitajska moč ni več prigodna in se ne postavlja kot nesporazum, temveč postaja nova svetovna in civilizacijska realnost. Bistvo njegovega boja poti okupatorju je selil iz sistemskega v vsebinskega in zgodovinske izkušnje kažejo, da so njegove možnosti v tem ribolovnem območju dokaj pičle.
Zahodna politično-filozofska misel nas je naučila, da je vsebinski boj hkrati tudi formalni in socialni. Fašizmi, predvsem pa Hitlerjev nacizem, so vzniknili na mraziščih kapitala, države in družbe socialnih blaginj pa so se vzpostavile in do dandanašnjega zadržale tam, kjer so obdržali načela socialne pravičnosti in niso dovolili niti ekscesnega kapitala niti sistemske revščine.
Tudi kar zadeva Slovenijo, utegne biti na dlani, kje je danes polje boja proti okupatorju, saj je medtem postalo jasno, kakšna je narava sodobnega okupacijskega območja in kje ljudje izgubljajo suverenost oziroma svobodo. Kot je zapisal Dupuy, če tvegamo uporabo tega filozofa, se je to zgodilo v izpraznjenem prostoru, ki so ga nekoč zasedale svete zadeve in je vanj vstopila »ekonomistifikacija«. Totalitarizmi modernega časa svojo moč vzpostavljajo z vojsko in v razmerju do kapitala, podobno kot so fevdalci svojo moč nekoč izkazovali z osvajanjem ozemlja in z vojaštvom. Kar zadeva atomsko energijo in nevarnost, ki gre z njo, je Bob Marley v Redemption Song bržkone že dal odgovor: »Ne bojte se atomske energije, kajti nihče od njih ne more ustaviti časa …« Toda peti pesem svobode danes ne pomeni strahu pred atomskim uničenjem, temveč boriti se proti okupatorju svobode duha in telesa v realnem prostoru, v realnem času in v realnih okoliščinah. Prevedeno v neposredni politični jezik slovenske politične stvarnosti to v splošnem pomeni boriti se za tisto politično kulturo, ki utrjuje in žive dela povojne zaveze združenih narodov. V resnici tej politični kulturi pri nas in v bližnji okolici kaže precej slabo.
Prazen prostor in Aleksander Veliki
Dve stvari sta mi ta teden prvenstveno zbudili pozornost. Prva je bil sredin članek Zorane Baković v Delu, v njem pa je razdelala srečanje indijskega premiera Narendra Modija in kitajskega predsednika Xi Jinpinga v kitajskem mestu Wuhan. Kontekst, ki ga je izpostavila avtorica, je snovanje nove svetovne ureditve in njena zaznava je bila, da je strategom tega dogajanja politična trdnost udeleženih držav in regij pomembnejša od demokracije. Druga stvar je bila (o tem je poročal Newsweek) izjava njegove svetosti, 82-letnega dalajlame, tibetanskega vodje, ki je za indijski časopis The Hindu povedal, da Tibet lahko še naprej ostane del Kitajske, če bi Peking jamčil zanj sporno tibetansko kulturo in avtonomijo.
Zahodna politično-filozofska misel nas je naučila, da je vsebinski boj hkrati tudi formalni in socialni.
Govor o novi svetovni ureditvi in iskanje novih ravnotežij sta postala posebej aktualna po tem, ko je Donald Trump proti Kitajski tako rekoč napovedal trgovinsko vojno. Vmes, je poročala CNN, so se otoplili odnosi med Trumpom in severnokorejskim predsednikom Kim Džong Unom, kar da Kitajsko dela precej nervozno. In na koncu teh iger brez meja, ki dobivajo vse večjo veljavo tudi v Rusiji, v Turčiji, v namerah po strateškem obvladovanju Bližnjega vzhoda itn., je seveda res, da je prvi talec teh procesov prav ljudska demokracija.
Že v obdobju hladne vojne je OZN bolj kakor ne postala predal za vlaganje veta na vse, kar močnim državam ni bilo všeč. Ideja OZN je bila po drugi svetovni vojni seveda zelo dragocena, bila je moment globalnega zavedanja o pomembnosti ne le miru, temveč tudi in predvsem dejstva, da vsak človek posebej šteje, da pomeni vrednoto in da modernih političnih ureditev nikjer na svetu ni mogoče razumeti mimo temeljnih človekovih pravic. Igra moči, četudi jedrske, je še dolgo po drugi svetovni vojni morala vsaj upoštevati avtoriteto tega izhodišča in OZN je imela težo, ki je danes nima več. V prazen prostor te avtoritete kot da se vrivajo avtoritarci vseh vrst, naj so spočeti v kapitalu ali v restavriranih političnih sistemih, o prihodnosti sveta razmišljajo v slogu Aleksandra Velikega.
V okoliščinah zgodovinskega fašizma
V kontekstu sodobnih dilem bi bilo neproduktivno obnavljati dileme slovenske »državljanske vojne« in probleme, ki so slovenske stranke pestili, ko se je bilo treba odločati za OF (26. ali 27. aprila 1941) oziroma za Dolomitsko izjavo (februarja 1943). Ko je KP prevzemala primat nad NOB, je bila podana enaka dilema, s kakršno se soočamo ob nastajanju nove svetovne geometrije: enotnost odpora proti okupatorju (Nemci, Italijani in Madžari) je postala pomembnejša od demokratičnosti sestavljanja protifašistične koalicije. Tu je še Leninova strategija iz leta 1914, ki jo je Furet opisal takole: Leninovo geslo je bilo, da je treba imperialistično vojno spremeniti v državljansko, da bi ta lahko postala vzvod za proletarsko revolucijo. Od kominternovske taktike je bilo odvisnih ogromno nesporazumov in v Sloveniji smo jih zajeli veliko. Toda k temu je treba dodati, da je tem taktikam kot voda na mlin prišlo močno protiliberalno razpoloženje ljudske prevladujoče stranke in monopolnega katoliškega verskega aparata, ki je svojo realno politiko »pokrival« tudi z božjepravnimi sredstvi. V Sloveniji se bržkone ni dogajalo nič unikatnega, čeprav je v končni posledici vsaka bratomorna tragedija zelo unikatna.
Kako težko je danes soditi in tehtati tisti čas, pokažeta dve zanimivi dejstvi: prvo je, da je leta 1935 Francija sklenila pogodbo o zavezništvu z ZSSR, drugo pa je, da je Nemčija (Hitler) avgusta 1939 po sporazumu Ribbentrop-Molotov podpisala pakt z ZSSR oziroma s Stalinom. Čuden trikotnik. Furet je mnenja, da je bilo to le dejanje dosledne boljševiške zunanje politike, znane že iz leta 1933, torej povezovanje s skrajno nemško desnico v boju proti duhu versajske mirovne pogodbe, ki je končala prvo svetovno vojno. Razdreti pogodbeni mir je pomenilo obnoviti imperialistična sovraštva in Sovjetska zveza bi v podaljšanju vojne lahko pridobila nova ozemlja in odpravila brest-litovski sporazum, po katerem je izgubila prek tri milijone kvadratnih kilometrov ozemlja.
Ko danes opazujemo politične nagle premene, je dobro imeti pred očmi, da se je nekaj takega v sodobni zgodovini že dogajalo. In kot se je tedaj preurejal svet, kaže, da se bo spet preuredil v prihodnjih desetletjih. Če so navdušenci ob zadnjem velikem projektu velike Evropske unije prepričano zatrjevali, da se s tem vzpostavljajo temelji nove in dokončno utrjene svetovne civilizacije, danes že bolj velja pesimizem že videnega in strah pred ponovitvijo okoliščin zgodovinskega fašizma.
Ko se ve, kdo šteje
Seveda pa bi povsem zgrešili bistvo debate, če ne bi predpostavljali jedra in temeljne namere praznika, ki se v svoji posledici, kot jo je opredelil zakonodajalec, sklicuje na svobodo naroda in duhovno prostost posameznika. Povojna koalicija zahodnih demokratičnih sil se je utemeljevala tako v liberalni demokraciji (z ločenimi vejami oblasti) kot v temeljnih pravicah posameznika. Temu se je pri nas doslej najbolj približala ideja socializma, ki je dobila tisoče odtenkov, od skandinavskega do Cankarjevega ali Krekovega, od komunističnega do socialdemokratskega, pa še mnogih drugih, toda v ozadju vseh je bilo najmanj tiho priznanje, da posameznik šteje.
Zaokrožanje novih ozemeljskih imperijev, avtoritarnih aliberalnih demokracij oziroma zgolj produkcijskih velesil, v sebi nosijo prav nevarnost utajitve tako pomembne civilizacijske pridobitve, kot je vsebina človeka kot posameznika.
Naprej: dalajlamova ponudba Kitajski, češ da Tibetanci v zameno za svojo kulturno in versko avtonomijo lahko sprejmejo kitajski politični okvir, je zanimiva zato, ker kaže na njegov premislek, da svojega naroda niti versko niti politično ne bo mogel zavarovati, če bo kitajskemu imperiju nasprotoval frontalno. Bržkone je dojel, da kitajska moč ni več prigodna in se ne postavlja kot nesporazum, temveč postaja nova svetovna in civilizacijska realnost. Bistvo njegovega boja poti okupatorju je selil iz sistemskega v vsebinskega in zgodovinske izkušnje kažejo, da so njegove možnosti v tem ribolovnem območju dokaj pičle.
Zahodna politično-filozofska misel nas je naučila, da je vsebinski boj hkrati tudi formalni in socialni. Fašizmi, predvsem pa Hitlerjev nacizem, so vzniknili na mraziščih kapitala, države in družbe socialnih blaginj pa so se vzpostavile in do dandanašnjega zadržale tam, kjer so obdržali načela socialne pravičnosti in niso dovolili niti ekscesnega kapitala niti sistemske revščine.
Tudi kar zadeva Slovenijo, utegne biti na dlani, kje je danes polje boja proti okupatorju, saj je medtem postalo jasno, kakšna je narava sodobnega okupacijskega območja in kje ljudje izgubljajo suverenost oziroma svobodo. Kot je zapisal Dupuy, če tvegamo uporabo tega filozofa, se je to zgodilo v izpraznjenem prostoru, ki so ga nekoč zasedale svete zadeve in je vanj vstopila »ekonomistifikacija«. Totalitarizmi modernega časa svojo moč vzpostavljajo z vojsko in v razmerju do kapitala, podobno kot so fevdalci svojo moč nekoč izkazovali z osvajanjem ozemlja in z vojaštvom. Kar zadeva atomsko energijo in nevarnost, ki gre z njo, je Bob Marley v Redemption Song bržkone že dal odgovor: »Ne bojte se atomske energije, kajti nihče od njih ne more ustaviti časa …« Toda peti pesem svobode danes ne pomeni strahu pred atomskim uničenjem, temveč boriti se proti okupatorju svobode duha in telesa v realnem prostoru, v realnem času in v realnih okoliščinah. Prevedeno v neposredni politični jezik slovenske politične stvarnosti to v splošnem pomeni boriti se za tisto politično kulturo, ki utrjuje in žive dela povojne zaveze združenih narodov. V resnici tej politični kulturi pri nas in v bližnji okolici kaže precej slabo.
