Čigavih petnajst minut

Sprejeta je sprememba ustave, vnos fiskalnega pravila in bilo je prvič, da je premierka Bratuškova po poslanki Romani Tomčevi dobila čestitko in pohvalo iz SDS. Ne brez obveznega rumenega cinizma, češ da je Bruselj potreboval le petnajst minut, da je rešil, kar leto dni ni bilo mogoče, seveda. Bratuškova, sama do pred kratkim ostra nasprotnica vnosa pravila v ustavo, je po drugi strani v vlogi predsednice vlade pred glasovanjem vzneseno povedala, da ni več časa za politične igre, ki so »nas privedle do sem, kjer smo zdaj«, ter da »to, kar bomo naredili, delamo zaradi sebe, ne zaradi Bruslja«.

V resnici letnice uveljavitve zlatega pravila 2015 ni zahteval Bruselj, temveč SDS in res je, da je eno leto minilo v prazno predvsem zato, ker je na vladni strani diktat spodnesel smisel za dialog, na opozicijski pa so bile »politične igre«, o katerih govori Bratuškova, v prvem planu usmerjene proti predsedniku vlade Janši, v drugem proti predsedniku SDS Janši in v tretjem proti osebi Janši, da se v kadrovskem in kapitalskem zakulisju države ne bi dokopal do čudno skritih zakladov državnega premoženja.

Šlo je za igro in igra se je danes igrala tudi v interpretaciji, kdo je zmagal in kdo popustil pri ustavni spremembi. Prav ta igra razkriva odvratnost in nedržavotvornost slovenske politike. Pove pa tudi nekaj vzporednega: da se je odločitev spet na mazohističen način zgodila prek evropskega referenčnega okvira. Novica je dvakrat slaba, čeprav se optimistično ozira v prihodnost: EU je Sloveniji bergla »pomagavka«, brez katere je ta invalidna in ne zna več hoditi, drugič pa je Slovenija EU ena izmed zaviralnih bergel, zaradi katerih – če sploh čisto natančno ve kako – ne more hoditi, kakor bi rada.

Zato je res treba razčistiti, kako je s temi »igrami« in se na državniški način od njih posloviti. Osrednje vprašanje iger, ki ljudem več ne omogočajo pravega kruha, je, čigavih je v resnici tistih petnajst minut, ki so Slovenijo prepričale v sprejetje zlatega fiskalnega pravila: so to Janševe, vladne ali evropske minute? In v odnos do katerega časovnega načrta se postavljajo? Gre za četrt pred poldne, četrt pred polnočjo ali preprosto za politično četrt, ki niti krajevno niti časovno ne obvezuje nikogar, vsem pa ogroža prihodnost? To ni popolnoma jasno.

Kar je jasno, je to, da se je s tem torej zaprlo nekaj vrat na obzidju slovenske suverenosti in hkrati nekaj oken na hišah notranjščine, pod katera so ljubimci korupcije pod večer in ob luni nastavljali svoje lestve. Drugače povedano: evropska sistematika dogajanja ni nujno sovražnik, čeprav te možnosti ni mogoče izključiti. Toda ključ do preostalih odprtih vrat je še vedno v rokah slovenske politike in hišna okna, ki so še odprta, naj služijo podoknicam umetnosti, javnega šolstva in zdravstva, kajti državi ni mogoče vzeti duše, socialne note, virtuoznosti srednjega sloja in podjetne radoživosti cehovskega dela. Za teh petnajst minut naj se vojuje slovenska politika in ljudje je ne bodo imeli za vulgarno.