Tiskane izdaje
Globoko v senci afere Sava, ki je v domače gospodarstvo spet naplavila vprašanje, kako se lotiti upravljanja milijardnega državnega premoženja in kakšno vlogo imajo pri tem ta in ona omrežja, se končuje saga o Pivovarni Laško. Ta je zdaj tudi uradno v lasti nizozemskega Heinekena, pod čigar okrilje je s prodajo večinskega deleža pivovarne spolzel tudi slovenski pivovarski oligopol – beri skoraj 80-odstotkov slovenskega pivovarskega trga.
Pivovarna Laško je bila nekoč, no, več kot dolgo desetletje, sinonim za tako imenovani nacionalni interes, njeno lastninjenje pa za tajkunske prevzeme, mreženja in delniška parkirišča. Teh časov je zdaj za Laško nepreklicno konec, saj bo le še 166. ali pa morda 170. pivovarna pod okriljem velike družine iz Nizozemske, ki v soseščini že obvladuje več pivovarn in ima, če si izposodimo citat šefa Laškega Dušana Zorka, »svoje družbe povsod, kamorkoli postavite nogo«. Škodo iz pivovarske vojne je težko izmeriti v denarju, zato pa toliko bolj bode v oči visoka cena, ki smo jo plačali za finančni monopoli Pivovarne Laško, saj zdaj zaradi prisilnih prodaj druga za drugo iz slovenskih v tuje roke polzijo domača pijačarska podjetja. Fructal je srbski, Radenska je končala pod okriljem Čehov, Laško in Union pod okriljem Heinekena, tu je še Mercator, ki je končal v rokah hrvaškega Agrokorja. Pivovarska vojna se je zgodila v času, ko je tudi politika verjela, da morajo domači giganti ostati v slovenskih rokah pa tudi da je mogoče kupovati podjetja vsevprek s praznim žakljem, a vsi dobro vemo, kako se je to končalo.
Zdaj v Laško prihaja nova metla in nizozemski kupec je s poplačilom večstomilijonskih dolgov Pivovarne Laško do bank (in ne nazadnje tudi s skoraj bliskovito prodajo časnika Delo) jasno dal vedeti, da ga slovenske tranzicijske zgodbe ne zanimajo, ampak hoče »čisto sliko«, v kateri ni prostora za bančno-politično-tajkunske sprege, ki so dolgo obvladovale Slovenijo. In nakazal, da se bodo morali po bolj množičnem vstopu tujcev v lastništvo podjetij racionalneje obnašati tudi domači bankirji, kajti tujci – tako nas uči Heineken – bodo pripeljali svoje financerje. Kako se bo pivovarski strateg lotil težav s presežnimi kapacitetami obeh pivovarn, bo pokazal čas, zagotovo pa se že danes za Laško začenja obdobje optimizacije poslovanja. Tudi časov, ko so v hčerinskih družbah holdinga sedele veččlanske uprave in nadzorni sveti, izbrani po meri teh ali onih lastnikov, je z vstopom stratega nepreklicno konec.
Le redkokdaj se v domačem gospodarstvu zgodi, da za isto mizo sedejo Britanka, Bolgar, Slovenec in Avstralec s poljskimi koreninami, in vendarle smo dočakali tudi ta dan, ko je v pivovarno na široka vrata zakorakal tuji kupec in skupaj s kupnino v Laško in Union pripeljal še mednarodno upravo. Ironija je, da je prav strah pred tujim lastnikom (belgijskim Interbrewom) pred desetletjem zakuhal godljo, imenovano pivovarska vojna, ostal pa nam je bankrotirani nacionalni interes.
