Človeštvo dolguje sirskim Kurdom
Mednarodna skupnost bi morala storiti vse, da prepreči morebitno turško ofenzivo in zaščiti sirske Kurde.
Odpri galerijo
Sirski Kurdi, ki so v zadnjih letih v pijanosti vojaške moči večkrat nespametno prestopili lastne meje, bodo po zgodovinski zmagi nad IS ostali sami. FOTO: Delil Souleiman/AFP
V boju s samooklicano Islamsko državo (IS) so ključno vlogo odigrali sirski Kurdi. Vanj so bili eksistencialno prisiljeni: čeprav je med kurdskimi Ljudskimi zaščitnimi enotami (YPG) in IS nekaj časa obstajal pakt o nenapadanju, so skrajneži jeseni 2014 udarili na Kobani in druga večinoma kurdska področja. Za sirske Kurde, ki so do takrat spretno krmarili med notranjimi in zunanjimi akterji sirske (svetovne) vojne, je bil to odločilen trenutek.
Nekaj podobnega je po dokončnem vojaškem porazu v Siriji mogoče reči tudi za IS – ta je v sirskih Kurdih dobila edinega motiviranega nasprotnika. Vsi drugi akterji vojne – ZDA, Rusija, Iran, Turčija, Savdska Arabija, Katar, Hezbolah, nekatere evropske države in sirski režim – so svoje krvavo početje pred naivno mednarodno javnostjo ves čas »opravičevali« z nujnostjo vojaškega obračuna z IS, hkrati pa jim je razrast IS, ki bi ga bilo v zgodnji fazi mogoče preprečiti, zelo koristil. Vsem razen – Kurdom.
V bitki za preživetje so sirski Kurdi bili bitko v imenu celotnega človeštva. V bojih so izgubili več kot 11.000 borcev in bork. S pomočjo arabskih in krščanskih milic, ki so se pridružile v Sirskih demokratičnih silah (SDF), so osvobajali tudi mesta (Raka, Deir ez Zor …), kjer je bilo pred vojno kurdsko prebivalstvo v manjšini. Pomoč ameriško-koalicijskega letalstva in pripadnikov posebnih enot »na tleh« je bila zelo pomembna, a prav ameriško-koalicijska okupacija Iraka je bila tista, ki je zakrivila rojstvo IS. Medtem ko so se Kurdi v boju z IS borili za preživetje, so Američani skupaj s svojimi evropskimi partnericami obračunavali z otroki svoje zunanje politike. Zato je dolg celotnega, predvsem pa zahodnega sveta do sirskih Kurdov še večji. A ta ne bo nikoli izplačan. Nasprotno. Potem ko so sirski Kurdi opravili nalogo, so jih njihovi lažni zavezniki odvrgli kot »uporabne idiote«.
Ameriški predsednik Donald Trump je že pred meseci napovedal umik iz Sirije – zdaj ko je IS vojaško poražena, ga bo počasi tudi uresničil. Da bo Washington (spet) žrtvoval Kurde, je postalo jasno že po referendumu o neodvisnosti v iraškem Kurdistanu, toda sirski Kurdi so do zadnjega upali, da bo tokrat drugače – ne bo! Rusija, poleg Irana najtesnejša zaveznica sirskega predsednika Bašarja al Asada, čigar grehe je izbrisal boleče kratek zgodovinski spomin, je kurdsko vprašanje že zdavnaj pometla pod preprogo geostrateških interesov. Evropa je kronično impotentna in zunaj lastnih meja obstaja le še kot metafora.
Sirski Kurdi, ki so v zadnjih letih v pijanosti vojaške moči večkrat nespametno prestopili lastne meje, bodo po zgodovinski zmagi nad IS ostali sami. To je bil trenutek, na katerega je dolgo in pripravljeno čakala Turčija. Ta je v strahu pred oblikovanjem neodvisne kurdske države na severu Sirije in posledicami, ki bi jih »nova kurdska samozavest« lahko imela zanjo, z operacijama Ščit Evfrata in Oljčna vejica – seveda z lažnim alibijem obračuna z IS – že dvakrat vojaško vstopila v Sirijo, zelo mogoče pa je, da bo, in to s precej večjo vojaško silo, to že kmalu storila še tretjič. Sirski Kurdi so zato po razglasitvi vojaške zmage nad IS ostali na okopih. Dobili so bitko, a njihova vojna še traja. Kljub zapletenim geostrateškim interesom bi morala celotna mednarodna skupnost storiti vse, da prepreči morebitno turško ofenzivo in zaščiti sirske Kurde. Le tako bi jim lahko, vsaj delno, odplačala neznanski dolg za njihovo žrtvovanje v imenu človeštva.
Nekaj podobnega je po dokončnem vojaškem porazu v Siriji mogoče reči tudi za IS – ta je v sirskih Kurdih dobila edinega motiviranega nasprotnika. Vsi drugi akterji vojne – ZDA, Rusija, Iran, Turčija, Savdska Arabija, Katar, Hezbolah, nekatere evropske države in sirski režim – so svoje krvavo početje pred naivno mednarodno javnostjo ves čas »opravičevali« z nujnostjo vojaškega obračuna z IS, hkrati pa jim je razrast IS, ki bi ga bilo v zgodnji fazi mogoče preprečiti, zelo koristil. Vsem razen – Kurdom.
V bitki za preživetje so sirski Kurdi bili bitko v imenu celotnega človeštva. V bojih so izgubili več kot 11.000 borcev in bork. S pomočjo arabskih in krščanskih milic, ki so se pridružile v Sirskih demokratičnih silah (SDF), so osvobajali tudi mesta (Raka, Deir ez Zor …), kjer je bilo pred vojno kurdsko prebivalstvo v manjšini. Pomoč ameriško-koalicijskega letalstva in pripadnikov posebnih enot »na tleh« je bila zelo pomembna, a prav ameriško-koalicijska okupacija Iraka je bila tista, ki je zakrivila rojstvo IS. Medtem ko so se Kurdi v boju z IS borili za preživetje, so Američani skupaj s svojimi evropskimi partnericami obračunavali z otroki svoje zunanje politike. Zato je dolg celotnega, predvsem pa zahodnega sveta do sirskih Kurdov še večji. A ta ne bo nikoli izplačan. Nasprotno. Potem ko so sirski Kurdi opravili nalogo, so jih njihovi lažni zavezniki odvrgli kot »uporabne idiote«.
Ameriški predsednik Donald Trump je že pred meseci napovedal umik iz Sirije – zdaj ko je IS vojaško poražena, ga bo počasi tudi uresničil. Da bo Washington (spet) žrtvoval Kurde, je postalo jasno že po referendumu o neodvisnosti v iraškem Kurdistanu, toda sirski Kurdi so do zadnjega upali, da bo tokrat drugače – ne bo! Rusija, poleg Irana najtesnejša zaveznica sirskega predsednika Bašarja al Asada, čigar grehe je izbrisal boleče kratek zgodovinski spomin, je kurdsko vprašanje že zdavnaj pometla pod preprogo geostrateških interesov. Evropa je kronično impotentna in zunaj lastnih meja obstaja le še kot metafora.
Sirski Kurdi, ki so v zadnjih letih v pijanosti vojaške moči večkrat nespametno prestopili lastne meje, bodo po zgodovinski zmagi nad IS ostali sami. To je bil trenutek, na katerega je dolgo in pripravljeno čakala Turčija. Ta je v strahu pred oblikovanjem neodvisne kurdske države na severu Sirije in posledicami, ki bi jih »nova kurdska samozavest« lahko imela zanjo, z operacijama Ščit Evfrata in Oljčna vejica – seveda z lažnim alibijem obračuna z IS – že dvakrat vojaško vstopila v Sirijo, zelo mogoče pa je, da bo, in to s precej večjo vojaško silo, to že kmalu storila še tretjič. Sirski Kurdi so zato po razglasitvi vojaške zmage nad IS ostali na okopih. Dobili so bitko, a njihova vojna še traja. Kljub zapletenim geostrateškim interesom bi morala celotna mednarodna skupnost storiti vse, da prepreči morebitno turško ofenzivo in zaščiti sirske Kurde. Le tako bi jim lahko, vsaj delno, odplačala neznanski dolg za njihovo žrtvovanje v imenu človeštva.
