Concordia

V Rimu so za napovedovali veliko srečanje evropske »svete trojice«, pričakovali so obisk para Merkozy pri italijanskem premieru Mariu Montiju, ki je Italijo vrnil na evropski zemljevid, med resne, zaupanja vredne državnike in države. Pa srečanja ni bilo, Sarkozy se mu je odpovedal. Za trenutek se je zdelo, da samo zaradi predvolilnih nalog in nadlog.

Zaušnica iz Pariza je bila pekoča, pa vendar komaj vredna omembe v primerjavi z naslednjo, ki je priletela iz Berlina. Italija se bo že sama znašla, je v Rim sporočil svetovalec gospe Merklove, ki ji tudi ni lahko. Njeni finančniki in njeni volivci sprašujejo, koliko jih bo stalo reševanje tega ali onega dobrega, znanega ali pa neznanega vojaka. Berlin je odgovoril Mariu Montiju, ki je v intervjujih pritiskal na Nemčijo, da mora dati kaj več od sebe - zase in za vso Evropo.

Takoj jo je dobil po prstih. Naj se ve, kdo je res velik in kdo odloča v Evropi, ki se je nekaj časa že zdela združena.
Monti včasih govori kot profesor, ki dobro razume razmere in jih zna analizirati, tudi izhode vidi iz temnega labirinta. Drugič kaj izjavi kot prisilni upravitelj, ki so ga na prestol postavili prav tisti, ki mu zdaj že skoraj obračajo hrbet. Včasih se, vsaj za trenutek, zdi, da iz njega govori tudi (prihodnji) politik, mož, ki se bo tako rekoč prisiljen zavihteti na politični vrh, ko bodo sedanji viharji mimo. Nekdo bo vendar moral pobirati črepinje po razpadu dosedanjega neuspešnega, nedodelanega bipolarnega sistema.

Mario Monti je v kratkem času precej stabiliziral Italijo, ki je že dolgo nihče v Evropi ni jemal zares. Napisal je obetavne načrte za zmanjšanje primanjkljaja in dolgov, obljubil je nov vzgon, njegovo ekipo sestavljajo spoštovani profesionalci. Ob zid pa je trčil, ko je povedal, da bodo potrebne resnične reforme, ne samo takšne, kakršne so oznanjale prejšnje vlade. Besede liberalizacija so se ustrašili ko hudič križa.

Rim se je ta teden spet spremenil v pravi pekel. Taksisti iz vse države ustavljajo promet in mečejo petarde proti vladni palači. Veliko trši oreh se zdijo od mladih skrajnežev, ki so pred časom razbijali po mestu in pretepali policiste. Tudi lekarnarji, ki skupaj s politiki in notarji v državi največ zaslužijo, si ne dajo kar tako odvzeti stoletnih privilegijev. Taksisti so v primerjavi z njimi navadni reveži, vendar so ceh po srednjeveško, ki ne dovoli posegati v podedovane pravice. Nihče ne more mednje, če vstopa ni plačal.

Montijeve muke je preglasila nesreča na otoku Giglio. Najprej samo preglasila, naposled se je na bok prevrnjena ladijska velikanka sama ponudila kot simbol in primerjava. Je že res, da je za tragedijo kriv morda en sam kapitan, toda umirajoča razkošna ladja Concordia leži tam ob obali, vso turistično branžo je že načela. Če se izlije še nafta, bo tako, kakor če bi v Evropi Italija padla pod bremenom dolgov. Sama se lahko že kako znajde, ne more pa se izvleči.