Čudaštva

Interpelacija proti ministru je nekaj, česar ne pozna nobena državna ureditev EU.

Objavljeno
17. november 2017 19.52
Majda Vukelić
Majda Vukelić
Dvainštirideset vloženih interpelacij proti ministrom različnih vlad je spremljala statistika od leta 1992 do danes. Trikrat so bile interpelirane tudi celotne vlade: Drnovškova, Ropova in Cerarjeva. Proti predsednikom vlad (Janez Drnovšek, Miro Cerar) ali republike (Danilo Türk) so bile doslej vložene tri ustavne obtožbe. Ta ustavna orodja opozicija lahko uporablja kot sredstvo nadzora nad delovanjem oblasti.

Dosedanji izplen je: dva ministra sta morala zaradi uspešno izglasovane interpelacije zapustiti ministrski položaj, in sicer Zoran Thaler in Mirko Bandelj. Nobena interpelacija proti celotni vladi doslej ni bila uspešna. Nobena ustavna obtožba proti predsedniku vlade ali republike ni prišla do ustavnega sodišča. Na izid ustavne obtožbe, ki jo je SDS vložila proti premieru Miru Cerarju, pa še moramo počakati. Napovedi premiera o razrešitvi statusa sirskega begunca Ahmada Shamieha so obetale povsem drugačne rešitve, kot jih je pred dvema dnevoma sprejela vlada. SDS je zaradi takšnega njenega ravnanja ob vložitvi ustavne obtožbe dobila v roke še nekaj več municije, kot jo je imela doslej. Predsednik vlade je vzbujal vtis, kot da se po dobrih treh letih v politiki in spopadanju z lastnimi koalicijskimi partnerji ni naučil ničesar in tako ostaja politični amater, kot nekdanji ustavni pravnik pa strokovni analfabet.

V ozadju dogodkov preteklih dni je potekala tudi interpelacija proti pravosodnemu ministru Goranu Klemenčiču, ki jo je, razumljivo, vložila SDS. Zamere Janeza Janše do nekdanjega predsednika protikorupcijske komisije, ki mu je Klemenčičevo poročanje o njegovem premoženjskem stanju pred leti spodneslo premierski položaj, so tako velike, da niti zdaj, ko Klemenčič opravlja ministrsko funkcijo, ne gredo v pozabo. Zadeva Irangate ni izbruhnila po naključju, slabo leto dni pred parlamentarnimi volitvami se je pokazala za novo priložnost osebnega in političnega obračuna z ministrom in njegovimi vladnimi kolegi. Irangate ni izolirana zgodba, povezana je z eno od največjih afer, katere epiloga še ni videti: bančno luknjo. V zadnjih letih ni oblasti, ki bi si lahko pri tem oprala roke – niti nekdanja Janševa vlada ne.

To, da je interpelacija proti ministru unikum in kaže na samo še eno od izrazitih čudaštev naše ustavne ureditve v primerjavi z ureditvami v državah članicah EU, pravzaprav nikogar več ne zanima. Katera prešteta koalicija pa bo glasovala proti lastnemu ministru, razen če niti njej sami ne potrdi resnosti obtožb? Bi bilo lahko drugače ob napovedani interpelaciji Levice proti notranji ministrici Vesni Györkös Žnidar in postopanju njenega resorja v primeru sirskega begunca? Na to moramo počakati, pa tudi na to, ali bo SDS v parlamentarni skupščini Sveta Evrope uspelo spodnesti Klemenčičevo kandidaturo za komisarja za človekove pravice, kot ji je to uspelo ob kandidaturi vrhovne sodnice Nine Betetto za sodnico evropskega sodišča za človekove pravice.