Tiskane izdaje
Ugotovitve izredne notranje revizije o spornem sodelovanju med MNZ/Policijo in švicarskim skladom DCAF, ki jo je na zahtevo protikorupcijske komisije odredil notranji minister Gregor Virant, bi sicer lahko odpravili s stavkom, da se napake pač zgodijo. Da je celoten projekt v spopadanju z zakoni in predpisi padel samo zato, ker je nekdo na začetku poti uporabil napačen akt ali ni dovolj dobro poznal zakonodaje, ki ureja sodelovanje v mednarodnih organizacijah.
Lahko bi. Toda ob skrbni analizi končnega poročila izredne notranje revizije se je pokazala še drugačna slika. Takšna, ki pripoveduje o sistematičnem kršenju zakonodaje, tudi po tem, ko so že prišla jasna sporočila in opozorila, da je sodelovanje z DCAF šlo čez vse (zakonske in finančne) meje. To je slika, ki kaže, da bi lahko šlo tudi za korupcijo, ki jo revizija sicer precej nežno omenja, je pa ne izključuje.
Vse bi še lahko razumeli, če se v igri za visokega slovenskega policijskega predstavnika v DCAF ne bi znašel Anton Travner, ki je kandidiral za položaj, ki ga je v DCAF v resnici že zasedal: položaj direktorja ljubljanske »podružnice« DCAF, kamor je Policija napotovala svoj kader. Med njimi je bil tudi sedanji generalni direktor Policije Stanislav Veniger.
S Travnerjem sta leta 2008 skupaj kandidirala na tako čudnem razpisu, ki so mu sledile še bolj čudne pogodbe, da težko verjamemo, da kot izkušena, prekaljena in uveljavljena policista nista vedela ali vsaj malo sumila, da nekaj ni v redu. Tudi če bi verjeli, da sta delovala v dobri veri, da je vse v najlepšem redu, je prirejenost razpisa tako očitna, da bosta težko ovrgla utemeljene sume, ki jih je nanizala revizija.
Slika, o kateri govorimo, namreč dobiva vse jasnejše obrise. Da so si, kakor kaže, določeni visoki policijski kadri omislili čudovito službo. Daleč od šefov in njihovega nadzora. Namesto v tujini kar doma z vsemi ugodnostmi, ki jih finančno prinaša delo v »tujini«. S službenimi avtomobili, katerih popolnoma vse stroške je kril proračun. S službenimi telefoni in prenosniki. Travnerjeva »služba« je (bila) še malenkost boljša: svoj inštitut za izdajanje knjig, ki se je predstavljal za podružnico sklada DCAF, je imel v prostorih MNZ, skupaj z opremo. Brezplačno. Nekdo si je uredil ugodno službeno in posledično tudi boljše zasebno življenje na državne stroške.
Revizija, če jo bo minister Virant razumel, kot bi jo razumeli v urejenih državah, pravzaprav ne pušča veliko manevrskega prostora. Za začetek to, kar je že storil: da bo poskušal najti način za vračilo (domnevno) nezakonito izplačanih sredstev. Čeprav bi, če bi živeli v državi, v kateri veljajo evropski standardi, to Veniger moral storiti sam, ne da bi mu minister kaj takega sploh omenil.
V urejeni državi bi v trenutku prekinili sodelovanje z DCAF, minister pa bi moral razmisliti, ali enega najvišjih in ključnih položajev v državi, ki skrbi za zakonitost, lahko zaseda človek s takšnim revizijskim bremenom. No, to bo moral razmisliti tudi prvi mož slovenske Policije.
