Dediščina Angele Merkel

Vsak politik, ki dobi tretji demokratični mandat, bo začel misliti na dediščino, ki jo bo zapustil, in nemška krščanskodemokratska voditeljica Angela Merkel, če bo lahko kljub slabemu rezultatu svoje dosedanje liberalne koalicijske partnerice sestavila novo nemško vlado, še toliko bolj: prav ona je v stranki obračunala s svojim mentorjem Helmutom Kohlom.

Tudi Angela Merkel mora poslušati očitke, da v svojem drugem mandatu ni uresničila nobene od korenitih reform, ki bi jih desetletje po Agendi 2010 socialdemokratskega kanclerja Gerharda Schröderja potrebovala njena država. Merklova se je morala po izbruhu krize v številnih evrskih državah res z vsemi silami posvečati ohranitvi skupne evropske valute in stabilnosti vse stare celine, a so ji tudi na evrskem odru pogosto očitali pomanjkanje velikega načrta. Zdaj, ko gre za politično dediščino, bo morda drugače, ni pa nujno, da bodo s tem zadovoljni vsi.

Znamenja bolj konservativne evropske politike so v kanclerkinih krogih nakazovali že pred volitvami. Njena naklonjenost do nekaterih evropskih stališč britanskih konservativcev je znana, zdaj pa tudi njen predstavnik za tisk poudarja, da prenašanje pristojnosti na Bruselj ne pomeni več Evrope, »ta tudi nastaja, če države članice pri svojih pristojnostih enako energično v skladu z evropskimi cilji uresničujejo svoje pristojnosti, kot so to na primer opravile pri premagovanju evrske krize«. Pri opozarjanju nemških ekonomistov na nevarnost podpiranja državnih proračunov s sredstvi za reševanje skupne evropske valute in pri odmikanju najbolj akutne evrske krize mnoge spet vse bolj privlači načelo le tistih pristojnosti za EU, ki jih države članice ne morejo bolje uresničiti same.

Tudi Nemčija bo imela dovolj dela sama s seboj, nujno se bo morala ubadati z visokimi cenami energije, staranjem prebivalstva, visokim državnim dolgom in drugimi težavami. Kdo bo to lahko počel, bo znano šele po preštetju vseh glasov in blagoslovu nove vlade v bundestagu, komentatorji pa kljub temu že napovedujejo »merkeljansko republiko«. Ta se skoraj zagotovo ne bo strinjala s skupnimi varščinami za dolgove posameznih evrskih držav, čeprav bo podprla prizadevanja, da bi bančne krize odklopili od državnih. Evropa pri tem pošteno zaostaja za ZDA. Posledice gigantskih tokov poceni denarja ne prizadevajo le Evrope, ampak tudi druge dele sveta. Brez hudih težav se bodo izvlekli le tisti, ki bodo dobro pospravili svoje kleti in podstrešja. Tudi razprave o uspešnosti reševanja evra bodo končane šele, ko se bo začel ožiti razkol v produktivnosti med evrskim severom in jugom. Ta je nastajal vse desetletje skupne evropske valute. Naloga bo gigantska. Prepiri o tem, kateri pristop je pravilnejši, se bodo nadaljevali.