Dehisterizacija Slovenije

V tednu, katerega konec držite v rokah, smo se – prosto po Brechtu – lahko spet vprašali, kaj je rop banke v primerjavi z njeno dokapitalizacijo. Dolgo pričakovani stresni testi, ki sta jih javnosti končno predstavila finančni minister Uroš Čufer in guverner Banke Slovenije Boštjan Jazbec, so sicer marsikomu odvalili kamen od srca, saj se je pokazalo, da slovenske finance niso v popolnoma nerešljivem položaju.

A čeprav silno pomembni, so stresni testi zgolj pokazali, kaj nas čaka ob (menda malo verjetnem) črnem scenariju. S sicer pogosto zlorabljenimi besedami Winstona Churchilla: objava stresnih testov ne pomeni konca. Ne pomeni niti začetka konca, pomeni pa konec začetka. Oziroma kot je dejal retorično asketski (skoraj tviteraški) minister Čufer: pravo delo se šele začenja.

Debata o tem, ali je treba banke v državni lasti prodati ali ne, bo zelo verjetno še dolga in vroča. A problem te debate ni toliko v tem, da so se – vsa čast izjemam! – slovenske gospodarsko-politične elite prav trudile, da bi izničile še tako dobre argumente za državno lastništvo bank ali drugih podjetij, ampak v tem, da se med tistimi, ki danes vedrijo in oblačijo na slovenskem političnem nebu, argumenti za ali proti prodaji večinoma spreminjajo glede na to, ali so na oblasti ali ne.

In kakor smo se muzali ob tem, ko je državno-lastniška Pozitivna Slovenija podprla (ali bila prisiljena podpreti) seznam državnih podjetij za prodajo, tako smo se lahko hahljali ob izjavah vodje SDS Janeza Janše, češ da vlada s privatizacijo bank ne misli resno. In to le leto in pol po tem, ko je njegova vlada mastno dokapitalizirala NLB.

V okolju, v katerem politične zaveze vse prepogosto ne zdržijo stika z realnostjo in še floskule postajajo tako prebavljive kot tri dni star sendvič z jajcem, je ustanovitev nove stranke, ki bo slišala na ime Solidarnost, povsem smiselna poteza.

Ne toliko zaradi tega, ker naj bi nova stranka povezala razdrobljeno slovensko levico, saj bo učinek vsaj na kratki rok kvečjemu nasproten in bo še več frakcionaštva. Prednost, ki jo imata nova stranka in njeno članstvo, je v tem, da nista obremenjena s preteklimi groteskami na temo »nacionalnega interesa« in svoje legitimnosti ne črpata iz histerizacije političnega prostora.

In prav slednja je tisto, česar se mora (poleg slabih kreditov) Slovenija znebiti v čim krajšem času. Dehisterizacija politike, gospodarstva in javnosti je nujna, če želimo sploh vzpostaviti razmere za reševanje socialnih in drugih stisk, ki nas bodo, kot kaže, izdatno pestile še kar nekaj časa.

V okolju, v katerem velik del desnice vidi svet kot zaroto, podobno velik del levice pa brez tega dela desnice preprosto ne more več, v katerem gospodarstvo hkrati zahteva nižje davke in več državne pomoči in v katerem javnost hkrati podpira gradnjo TEŠ6 in zahteva odločen pregon korupcije, ni mogoč nikakršen napredek.

Da Solidarnost nastaja kot »vstajniška« stranka, je nujnost, ki je – bolj kot s samimi vstajami – povezana z dejstvom, da se kazino-kapitalistična orgija, ki smo ji bili priča vsaj nekje od leta 2004, ni mogla končati drugače, kot se je. To verjetno pojasnjuje tudi precejšen politični potencial, ki so ga »vstajniški stranki« namerile javnomnenjske raziskave.

A to še ne pomeni, da bo tak tudi dejanski doseg stranke. Je pa ta očitno dovolj velika grožnja ustaljenemu političnemu redu, da jo na levi slikajo predvsem kot nasledek demonizirane Zares, na desni pa kot zmes starokomunistov in hipijev. Prihodnosti nove stranke tako ne bo določal predvsem njen program, ampak vprašanje, koliko volivcev še živi v realnosti, v kateri sta edini pomembni letnici 1945 oziroma 1991.