Tiskane izdaje
Brezplačno, preprosto in dokaj hitro. To je opis zamenjave dobavitelja plina ali elektrike, ki spreminja tržna razmerja, a v le nekaj državah. V Sloveniji to še ne deluje, štiri petine gospodinjstev še ni zamenjalo dobavitelja, čeprav jih je večina že vsaj kdaj zamenjala glavnega trgovca s hrano, oblačili in drugimi gospodinjskimi potrebščinami.
A o tem se ne razmišlja enako. V eni trgovini je majica lahko konkretno cenejša kot v drugi, kakovost je sicer lahko dvomljiva, a nič zato. Tudi tradicionalno kakovostnejši izdelki bodo prej ali slej šli v razprodajo in bodo na voljo s popustom. Pri hrani je pomemben premislek, ali varčujemo z denarjem ali zdravjem. Oboje gre le občasno, z obiski na kmetijah ali obiski sorodnikov s podeželja. Pri elektriki je stvar drugačna, večino računa za gospodinjstva zasedajo davki, prispevki in omrežnina, ponudniki elektrike lahko dejansko vplivajo na le 30 odstotkov zneska. Pri plinu se je takoj z odprtjem trga dalo veliko prihraniti, a se je tudi na tem področju ponudba uskladila, tako nizkoraslih sadežev ni več. Nujnega je več dela, iskanja in pogajanja.
Prihranki lahko tako na mesec segajo do kakšnih štirih kavic, za zamenjavo dobavitelja pa je treba še nekaj podpisovati in primerjati. Mogoče jutri. A ravno jutri sedanji dobavitelj pošlje ponudbo za akcijski paket, kjer je prihranek malo nižji, a še kljub temu dovolj dober in dve leti bo s podpisom za nadaljnjo zavezo zvestobe lepo mir. Mogoče bo kakšen račun še razjezil, a to se ne more primerjati z jezo ob računih ponudnikov interneta in kabelske televizije ali mobilne telefonije. Tam še vedno vežejo za dve leti, ob omembi zamenjave pa so polni razlogov, zakaj to ni dobro.
Štiri kavice na mesec je 48 kavic na leto in 240 kavic na pet let. O tem ne razmišljamo, to je preveč dolgoročno. Večkrat v glave šine misel o zmanjšani porabi. V skoraj vseh blokih so že govorili o toplotni sanaciji, v precej hišah pa tudi o oblikah samopreskrbe z energijo. Sončnih elektrarn je vse več, poleg tega se čedalje več hiš ogreva s toplotnimi črpalkami, poraba se zmanjšuje tudi z novimi pročelji, nizkotemperaturnimi sistemi ogrevanja in novimi okni. Manjka le še možnost skupinskih naložb, ki bi to v celoti omogočile še blokom.
Veliko preveč pa je takšnih, ki nočejo dojeti, da se je zgodil trg. Še vedno bi imeli le eno trgovino z omejeno ponudbo, kjer se ni treba iskati med vsemi policami z desetinami znamk piškotov, in seveda lasten avto, ker je to edina možnost za premikanje po slovenskih in kakšnih tujih tleh. Ta stroškov sploh ne povzroča, razen ko je treba parkirati v Ljubljani ali na Bledu ali v Portorožu in to plačati. To je zato odvečen strošek.
V tem sistemu pa največ plačajo ravno nedejavni. Tisti, ki ne iščejo najugodnejših ponudb na vseh področjih. Mogoče pa je dobro, da obstajajo tudi takšni, ki jih ne moti, da plačujejo preveč. Če bi vsi šli v naročje najcenejšega ponudnika, ni zagotovila, da se ne bi povampiril.
