Demoniziranje politike, in ne glasbe

V današnjem koncertu Izraelskega filharmoničnega orkestra v Ljubljani so nekateri videli priložnost za opozorilo na nesprejemljiv odnos izraelske države do Palestincev. Gostovanja tega orkestra, ki to pot tretjič nastopa pri nas, skoraj povsod po svetu poleg navdušenja zaradi umetniške kakovosti spremljajo tudi nasprotovanja, pozivi k bojkotu in protesti.

Orkester in država

Pri nas je k bojkotu nastopa pozvala Študentska organizacija Univerze na Primorskem, Gibanje za pravice Palestincev BDS Slovenija kot del svetovne civilnodružbene pobude pa je opozarjalo, da se orkester močno identificira z državo Izrael, kar navsezadnje piše tudi na orkestrovi spletni strani, in da je v času vojn, ki so vedno znova poslabšale življenjske razmere za palestinsko ljudstvo, za spodbudo igral izraelski vojski. Orkester po njihovem podpira izraelsko politiko okupacije palestinskega ozemlja in vojaških intervencij. In še: država poskuša s kampanjo Brand Israel prek kulturnih institucij prikrivati kršenje človekovih pravic in politiko okupacije.

Odnos izraelske države do Palestincev na območju Gaze in Zahodni obali je že desetletja eno od največjih geopolitičnih vprašanj. V zapleteni zgodovini konflikta je mogoče marsikaj očitati obema stranema vse od časa odprtih spopadov po vzpostavitvi izraelske države leta 1948 do sodobnih kratkotrajnih vojaških posredovanj in terorističnih napadov, in to kljub mirovnemu sporazumu, podpisanem sredi devetdesetih let.

Vsestranska blokada

Prav odprti spopadi in kršenje pravic Palestincev so pred desetimi leti privedli do vse glasnejših pozivov k bojkotu Izraela in do ustanovitve gibanja BDS (bojkot, dezinvesticije, sankcije), ki ne poziva le h gospodarski, temveč tudi h kulturni in akademski blokadi Izraela.

Pozivi k bojkotu kulturnih in športnih dogodkov, ki načeloma nimajo nič opraviti s politikami držav, niso prav redki. V zadnjem obdobju je bilo nekaj pozivov namenjenih dogodkom v Rusiji zaradi konflikta na Krimu, tudi k blokadi svetovnega prvenstva v nogometu leta 2018, Ukrajina pa je kar sama sestavila seznam tujih umetnikov, ki jih bojkotira – seveda so to tisti, ki so se javno postavili na stran Rusije. Zaradi krize v Ukrajini se je Poljska odločila bojkotirati rusko kulturo. Vendar ima vse to zelo malo odmeva in razsežnosti v primerjavi z bojkotom, ki ga vodi PACBI, Palestinska kampanja za akademski in kulturni bojkot Izraela kot del BDS. Razširjenost tega gibanja nima toliko opraviti z dobro organizacijo kolikor s tem, da izraelske politike do Palestincev objektivno res ni mogoče podpirati.

Tarče bojkota so vse izraelske akademske in kulturne ustanove, ki so povezane z okupacijo palestinskih ozemelj, in to tako, da jih financira vlada, s čimer vsi zaposleni v teh ustanovah molče odobravajo okupacijo. Zato PACBI vse znanstvenike in kulturnike, katerih gostovanje je napovedano v teh izraelskih ustanovah, poziva k bojkotu. Osredotoča pa se tudi na mednarodne programe po svetu, pri katerih sodelujejo izraelske institucije. In to je tudi Izraelski filharmonični orkester.

Za in proti

Največji odziv na poziv k bojkotu je bil do zdaj med popularnimi glasbeniki, književniki in vizualnimi umetniki. Tiste, ki se ne odzovejo, mediji in družabna omrežja pribijejo na sramotilni steber. Vendar znanstvenik Stephen Hawking, ki je po pozivu odpovedal udeležbo na konferenci v Izraelu, zagotovo ni med tistimi, ki bi se tako odločil zaradi bojazni pred pribijanjem na sramotilni steber. Če bi prešteli tiste, ki so upoštevali poziv k bojkotu, in tiste, ki ga niso, bi bila tehtnica močno na strani prvih. Vendar so med nasprotniki bojkota tudi taki, kot sta brazilska politično angažirana kantavtorja Caetano Veloso in Gilberto Gil, ki sta bila tudi zaprta zaradi naprednih političnih stališč v svojih pesmih. Koncerta v Izraelu nista hotela odpovedati, ker nista privolila v politiziranje svoje glasbe. To kaže na kompleksnost reševanja palestinskega problema v javni sferi in vprašanj, ki se postavljajo v zvezi s tem.

Umetnost nad politiko?

Pri široki podpori, ki so je v svetu deležni pozivi k bojkotu, je jasno, da ne gre za demoniziranje na primer izraelskih filharmonikov, njihove glasbe ali Judov. Gre za demoniziranje izraelske politike in skoraj zagotovo se z njo ne enačijo vsi člani orkestra. Obstaja tudi stališče, da bojkot v kulturi ni smiseln, ker je njej lastno prav vzpostavljanje dialoga. Bojkot izraelskega gospodarstva, vojaške industrije ... to že, nikakor pa ne kulture. To nekateri označujejo za kulturni rasizem. A kultura, včasih tudi z molkom, lahko naredi veliko, kakor vemo iz zgodovine, zato so trditve, da je umetnost nad politiko, zgolj floskule. To bi lahko bila samo v idealnih razmerah, ki pa jih nikoli ni bilo in jih ni.

Zgled Južna Afrika

In ravno zato se morda kaže spomniti apartheida v Južni Afriki in skupine Artists United Against Apartheid (Umetniki združeni proti apartheidu). Legendarna pesem Sun City je bila leta 1985 glasbena deklaracija »rockerjev in raperjev, združenih in močnih v želji, da spregovorijo o Južni Afriki, ker jim ni všeč, kar se tam dogaja«. Njihov poziv proti apartheidu je bil, da tam nihče ne bi smel igrati. Pesem Sun City, ki je bila v Južni Afriki prepovedana, je postala uspešnica, himna za človekove pravice. Nesprejemljive so razmere, v katerih živijo naši črni bratje in sestre, kjer ljudi ločujejo, pravi med drugim pesem. Pri snemanju so sodelovali veliki zvezdniki, od Brucea Springsteena, Louja Reeda in Bona Voxa do Keitha Richardsa, Boba Dylana ... Za padec tega režima v Južni Afriki pred dvema desetletjema ima ogromno zaslug prav bojkot.

Bojkot ni dogma, je taktika

Najbrž se kaže strinjati z Naomi Klein, ki pravi, da je najboljša strategija za končanje krvave okupacije palestinskega ozemlja to, da Izrael postane tarča tistega tipa gibanja, ki je vplival na odpravo apartheida v Južni Afriki. »Bojkot Južne Afrike je bil učinkovit, z Izraelom pa vsi ravnajo kakor z otrokom. Mednarodne podpore mora biti konec.« Pri tem posebej izpostavi ZDA. Relevantnost južnoafriškega modela dokazuje, da je lahko taktika BDS učinkovita, kadar šibkejši ukrepi (protesti, peticije, lobiranje) ne učinkujejo. In na okupiranih območjih so vznemirjajoči obrisi apartheida.

Bojkot ni dogma, ampak taktika, pravi Naomi Klein. Lahko bi uspel, kadar je država tako majhna in ekonomsko odvisna. Po zgledu Južne Afrike je upanje tudi za Palestino.

Ni antisemitizem

Pozivi k bojkotu nimajo nič opraviti z antisemitizmom, kar je pogosto slišati iz ust izraelskih politikov in zagovornikov njihove politike, češ, tako se je začelo v Nemčiji v tridesetih letih prejšnjega stoletja – s pozivom k bojkotu judovskih trgovin in pripeljalo do holokavsta. Gre za nenasilni upor proti izraelski agresiji, ki ga podpirajo tudi nekateri ugledni izraelski intelektualci. Za ekonomski, kulturni in akademski bojkot Izraela pa se je navsezadnje v javnem pismu zavzelo tudi več kot tristo judov iz vsega sveta, ki so preživeli holokavst, ter potomci žrtev. Poziv so objavili kot oglas v New York Timesu v protest proti političnemu zlorabljanju njihovega trpljenja.