Dež in viharni valovi

Slabo vreme, ki je na Hrvaškem julij spremenilo v »turistično črno luknjo«, ni vznejevoljilo le turistov, ki so namesto sonca in morja dobili dež in kamenje, ampak tudi državo.

Znano je, da je turizem v najmlajši članici EU ena najpomembnejših gospodarskih panog, ki v obubožan državni proračun, v katerem dolgovi presegajo bruto domači proizvod, prinese vsaj nekaj denarja, potrebnega za izboljšanje likvidnosti. Turistični delavci preštevajo goste, mediji tekmujejo, kateri jih bo naštel več in prav tako, kateri bo našel večji in lepši turistični biser. Pravzaprav od maja do septembra v naši južni sosedi vlada posebno, skoraj obsedeno stanje. Tudi letos je tako.

Vendar je julijsko slabo vreme vse skupaj obrnilo na glavo. Turisti so, namesto da bi prihajali, začeli odhajati. Nastala je panika in pojavila so se vprašanja, ali je Hrvaška res odvisna samo od lepega vremena, na vsebine, dodatne programe in podobno pa pozablja. Domači mediji so celo prvič po dolgih letih sami opozorili na pomanjkljivosti v hrvaškem turizmu, rdeča nit večine prispevkov pa je, da se Hrvaški turizem pravzaprav le dogaja, sama ga ne zna niti upravljati niti usmerjati. Ugotovitev najbrž ni daleč od resnice.

Ko je Hrvaška pred dobrim letom vstopila v EU, so turistični delavci napovedovali, kako bo to dobrodošlo, saj se bo sprostil pretok ljudi in kapitala. »Pridite, sonce in morje vas čakata,« so vabili. In se tolažili, da bo tudi tokrat tako, kot je bilo. Svarila turističnih delavcev, da v turizmu, od katerega je Hrvaška, ki je že šesto leto v recesiji, postala svojevrstna odvisnica, ni prostora in časa za napake, so naletela na gluha ušesa. Kot odziv nanje je prišla le visokoleteča napoved, da bo Hrvaška do leta 2020 ena od dvajsetih najbolj zaželenih turističnih dežel na svetu. Zato tudi napovedi turističnega vrha, da naj bi naložbe v hrvaški priobalni turizem v prihodnjih treh, štirih letih dosegale štiri milijarde evrov. Za primerjavo: največji gradbeni projekt v hrvaški zgodovini, gradnja avtoceste od Zagreba do Splita, je stal nekaj več kot 2,6 milijarde. A kaj, ko utegne lepe načrte vnovič porušiti ne le zakrnel državni aparat, ki naložbe bolj odbija, kot privablja, ampak – slabo vreme. In najbrž tudi dejstvo, da bo treba državo še prej ozdraviti odvisnosti od turizma in okrepiti tiste panoge, ki bodo turizmu pomagale.

Hrvaško vsako leto obišče tudi dober milijon slovenskih turistov, ki k vsem prenočitvam tujih turistov že vrsto let prispevajo dobrih deset odstotkov. Slovenski gostje so že dolgo tudi na drugem mestu (na prvem so Nemci, na tretjem Avstrijci) lestvice najpomembnejših hrvaških turističnih trgov.

Nemalokrat se zdi, da južna soseda nerada prisluhne kritiki, saj je resnica o njihovem »najbolj čistem morju in najbolj toplem soncu« nedotakljiva. Vsaj do zdaj je bila, letos jo je dodobra namočil dež.