Dih za navdih

Kadar človeka preveva najbolj prvinsko veselje, vseobsegajoča radost, ki je preprosto ni več mogoče zadrževati v sebi, saj ta želi poleteti v neskončnost in vsem oznaniti svoj obstoj, naredi zelo predvidljivo in nadvse iskreno stvar.

Izkriči svoje dobro počutje. Ga izpoje in izpove. Diha in zadiha s polnimi pljuči, razbremenjen stresa, težav, skrbi, obogaten s polnostjo življenja. Ki ga zna živeti in užiti. Vam je že kdaj zaplalo srce ob veličastnosti trenutka, ko ste osvojili vršac gore, za katero ste med vzpenjanjem ničkolikokrat obžalovali, da sploh obstaja, še bolj pa vam je bilo bridko ob občutku, da se naslaja ob vašem prelivanju bridkega potu in lovljenja sape, ki vam je iz ure v uro vse bolj uhajala izpod nadzora? Ko se vam je pred očmi razprlo veličastje narave, ki nam je hkrati tako blizu in tako daleč?

Nedopovedljiva lepota takšnih trenutkov, ki našemu življenju dajejo bistveno večji pomen od nenehnega pehanja za delom in zasutosti z njim, ohranja pridih večnosti in, resnici na ljubo, tudi neusahljive mamljivosti. Ko enkrat okusiš takšen zemeljski pridih polnosti, edinstvenosti in večnosti, te osvoji. In zasvoji. Toda kaj, če človek nenadoma spozna, da ni več kos tovrstnemu izzivu? Da se mu vrh gore, resda težko dosegljiv, a vendar že ničkolikokrat osvojen, iz meseca v mesec in iz leta v leto vse bolj odmika? Ko se zdi, kot da pljuča ne dihajo več z njim, ampak s tihim revoltom začno napovedovati svojo počasno odpoved. Odpoved čemu? Dihu? Življenju torej?

Neizrekljiva stiska, ki lahko prežame človeka, ko se spopade s hudo boleznijo, kakršna je kronična obstruktivna pljučna bolezen – pa pogosto sploh ne ve za njen obstoj –, je srhljiva. Nedopovedljiva. Ko se človek spopade v nemem boju s svojim telesom, ki mu začenja odpovedovati pokorščino in mu onemogoča normalno dihanje. Mu jemlje sapo. In krni življenje. Tako močno, da ga prisili k samospraševanju, koliko nepozabnih utrinkov v tem življenju mu bo še podarjenih, koliko takšnih trenutkov sploh mu je še namenjenih …

Obolevnost za kronično obstruktivno boleznijo v Sloveniji pa tudi drugod po svetu se strmo povečuje. In povsem jasno je, kdo oziroma kaj je glavni krivec za nastanek obolenja, ki ljudem krati dih in z njim življenje. Skoraj vsi, ki zbolijo za to boleznijo, so kadilci. Toda ne glede na védenje, kako uničujoč vpliv na zdravje – ne le pljuč – ima tobačni dim, večina ljudi, ki pri sebi opažajo težave, kot so jutranji kašelj in nenehno pokašljevanje ter izkašljevanje, kratka sapa in težke epizode, ki spremljajo bakterijske ali virusne okužbe, ne naredi – nič. Kadilci si težave razlagajo kot blažji spremljevalni pojav kajenja, ki sta mu dodana še »emšo« in zaradi delovnih preobremenitev zmanjšana skrb za lastno zdravje in dobro počutje. In tako oboleli ostajajo brez diagnoze. Dolgo, predolgo. Pulmologi opozarjajo, da pri bolnikih s to boleznijo diagnozo še vedno postavijo prepozno, takrat, ko je bolezen, ki je tako ali tako neozdravljiva, že napredovala.

Kako je to mogoče, ob tem, da za odkritje te bolezni obstaja povsem preprosta, že poldrugo stoletje znana in prav nič škodljiva diagnostična metoda?

Treba je dobiti navdih. Si vzeti čas za dih. In ugotoviti, da na tem svetu pravzaprav ni oziroma ne sme biti stvari, ki bi nam ga jemala – razen v pozitivnem smislu, seveda.