Do spola prijazno

Rad bi bil obkrožen s čim več zelo sposobnimi ženskami, se je glasil poziv novega predsednika evropske komisije. Vsem, ki potihem ali naglas zagovarjajo večjo enakopravnost ženk, je parola na prvi pogled gotovo všeč, čeprav je deloma politično populistična. A glede na podatke o zastopanosti spolov, tako v Evropi, še bolj pa doma, so tovrstni kvotni pozivi potrebni. Ne le v politiki, tudi v gospodarstvu. Res je, gre nam nekoliko bolje. Imeli smo predsednico vlade, ki bo zdaj morebiti postala evropska komisarka, in na zadnjih parlamentarnih volitvah so tretjino mest zasedle ženske, vendar imamo le manj kot ducat županj v več kot dveh stotnijah občin, dve predsednici parlamentarne stranke, v vladi smo imeli dve ministrici.

Zato je ena ključnih normativnih spodbud za enakopravnost spolov prav uvedba kvot, tako v politiki, kjer so delno uzakonjene, kot v gospodarstvu, kjer je evropska komisija vsa podjetja, ki kotirajo na borzi, pozvala k obvezi, da bodo do leta 2015 povečala delež žensk v upravah na 30 odstotkov, do leta 2020 pa na 40.

Pa vendarle. Smo ženske na položajih, ki jih zasedamo, zaradi kvot ali zaradi sposobnosti? In ali potrebujemo kvote tudi za vse druge osebne okoliščine, da bodo ustrezno zastopani naši interesi in naše pravice? Slednje nam pripadajo kot ljudem, in ne kot ženskam ali, denimo, istospolno usmerjenim. Zakaj torej kvote?

Pozitivna diskriminacija je potrebna zlasti z vidika spreminjanja kulturnih okopov, v katerih smo vkopani, in zaradi spreminjanja nekaterih neustrezno strukturiranih segmentov družbe. Vendar je lahko tudi zelo nevarna – ko razločevalni dejavnik postane spol, ne lastnost, sposobnost, oziroma ko spol postane element politične trgovine. Kvote so torej v sodobni družbi posledica prizadevanj za odpravo diskriminacije, ne pa nekakšen (ženski) princip, četudi morda včasih delujejo malce na silo.

V Sloveniji se je ženska kvota pri izbiri kandidatov za evropsko komisijo nekoliko izjalovila. In postala tako rekoč središčna točka odločanja, torej to, kar za njeno uspešno implementacijo ne bi smela biti. Argumenti, s katerimi je odhajajoča premierka pri tem nastopala, so bili tako zelo posplošeni, da je z njimi za žensko vprašanje naredila več slabega kot dobrega. Njeno ogorčenje nad tem, da najverjetnejšemu mandatarju za položaj komisarja »ni uspelo najti ženske«, pove dovolj. Bi bil seznam, ki ga je sicer sama poslala v Bruselj, kaj drugačen, če bi Potočnik bil ženska?

Zdaj v Bruselj pošiljamo trojico, od katere ima predlagateljica, ki je še pred kratkim zasedala sicer tradicionalno moško delovno mesto, verjetno res najboljše možnosti. Toda način izpeljave, in nato tudi njen rezultat, gotovo ni pravi namen pozitivne diskriminacije, temveč je bilo to v najboljšem primeru golo doseganje statistik o spolni uravnoteženosti družbe, predvsem pa golo doseganje lastnih političnih interesov.

Zatorej pustite skrb za zagotavljanje »enakopravne polovice« nekim drugim priložnostim, v Sloveniji pa očitno tudi nekim drugim časom, ko bomo spoznali, da je vključevanje raznolikosti dejansko velika prednost za vse.