Dobro jutro: Modra luna

»Enkrat ob modri luni.« Tako pravi angleški izrek za pojave, ki se redko dogajajo. Tudi mi bi lahko to ugotovili v petek, ko se nam je na nebu pokazala druga julijska polna luna.

Vsak mesec je luna enkrat polna, dvakrat v enem mesecu pa postane okrogla samo enkrat na nekaj let. To se zgodi zato, ker lunarni ciklusi in koledarska leta niso popolnoma usklajeni, in zdi se, kakor da nas nebesna telesa opozorijo, da živimo po umetno ustvarjenem urniku, ki smo ga sami sebi določili, ne da bi pri tem upoštevali utripe velikega vesoljnega srca.

Morda res ni bila modra, kakor ji pravijo astronomi, vendar je obsijala nebo z mističnim navdihom. Kakor da nas je vabila, da se ustavimo, dvignemo glavo in pogumno poletimo v višine svojih ustvarjalnih možnosti.

Mnogi to noč niso spali, ker jim je bilo neugodno zaradi njene navzočnosti nad oknom. Drugi so strastno fotografirali nebeško kroglo in se je poskušali dotakniti z največjim objektivom, nameščenim na fotoaparatu. Nekdo je napisal pesem, morda najboljšo doslej. Modra luna je za sabo pustila nepozabne sledove, in medtem ko je počasi bledela, so se naši občutki še vedno pozibavali in penili kakor morje po veliki plimi. Navdihnila nas je. Nekoliko prestrašila. Prisilila nas je k molku. Morda celo k joku. Ali pa petju, vendar tihemu, tako tihemu, kakor da je modra luna prislonila svoje okroglo uho na naše premikajoče se ustnice.

Zakaj nas zna tako prevzeti? Morda zato, ker zna pogledati v naše skrite misli kakor nekakšno skrivno oko iz vesolja in nam ne pusti, da bi bili sami. Ali pa zato, ker nas opozarja, da vsi ljudje na Vzhodu in Zahodu sanjarijo o isti luni na skupnem nebu.

Prejšnja modra luna se nam je prikazala avgusta 2012, naslednjo bomo videli šele januarja 2018. V petek smo zato široko odprli oči, vdihnili sij z neba ter tako izpolnjeni in močni pogledali globoko v svojo dušo. Zorana Baković