Dobro jutro: Srečno, otroci!

Ko je vame prvič butnila fotografija utopljenega kurdskega dečka Ajlana me je zadela kot nož ostra bolečina. Lovila sem sapo. Nisem mogla spati. Tiste noči sem Milo k sebi stiskala še posebej trdno.

Takrat se mi je zdela še posebej krhka. In mirna. In srečna. In dišeča kot dišijo samo majhni otroci. Vsi otroci so angeli. Tudi otroci, ki ne dišijo. Ker so na poti. In so brez igrač. In so brez mam in očetov. Nimajo domov in nimajo domovine.

Krivi smo. Ko smo jim uničili dom in domovino, smo jim vzeli otroštvo. Napredna zahodna civilizacija že dolgo počne strašne stvari. Zato so zdaj strašni prizori prišli pred naša vrata. Kje smo bili, ko so uničevali Afganistan, Irak, Libijo in Sirijo? Če smo takrat molčali, bi bilo pametno, da tudi zdaj molčimo. Več kot govorimo, manj časa nam ostane za pomoč.

Več fotografij zlorabljenih otrok kot vidimo, manj dovzetni smo za resnico. Zato nočem videti nobene fotografije več! Pravijo, da je fotografija vredna več kot tisoč besed. Če se znajde v rokah propagandistov, lahko postane zelo učinkovito orožje. Predmet manipulacija za še hujše zločine.

Zakaj imajo otroci zahodnih zvezdnikov pravico, da jim v medijih zakrijejo obraz, ubožčke iz tretjega sveta pa zlorabljamo tudi po njihovi smrti? Pri francoskem »satiričnem« časopisu Charlie Hebdo so Ajlana zreducirali celo v karikaturo! Šele ob tem mi je postalo jasno, zakaj ob pokolu v njihovi redakciji instiktivno nisem želela vzklikati Je suis Charlie.

»Človeštvo je zašlo s poti. Fotografija nikogar ne premakne v ničemer. Truplom otrok Gaze, Afganistana, Afrike in Indije je že desetletja zlorabljena pravica do pietete. Ljubi otrok, ubili so te. Srečno pot in ne glej. Tebe niso videli ne živega ne mrtvega s srcem tisti, ki bi te morali. Gospodarji vojne!,« se je prijateljica Katerina poslovila od še enega mrtvega otroka.

Niso ga videli ne živega ne mrtvega s srcem tisti, ki bi ga morali. Gospodarji vojne!