Dobro jutro: Svojeglavci

Besede vedno znova nazorno pokažejo, kam človek upira pogled: pogumno naprej ali bojazljivo nazaj, če morda prehiteva, stopica na mestu in zaostaja. Ne razkrivajo samo posameznika, ampak tudi miselni ustroj širše družbe – povedno je, kdaj in kako pogosto uporabljamo kakšno izrazje, kaj je v modi, česa je premalo in česa preveč, kaj še vedno pogrešamo na obzorju in katere vsebine, marsikje že pozabljene, nas ne nehajo z vso požrešnostjo goltati.

V teh mesecih nas obseda beseda turizem, množično in začuda in žal jo imamo na jeziku še vedno predvsem v poletnem času. Naprej ujeti v prevladujočo množičnost in marsikje v sindikalnost po starem štejemo številke, si belimo glavo s statističnimi primerjavami in kot sužnji premalo kultivirane preteklosti ne vemo prav dobro, kar bi se morali naučiti že zdavnaj: da veliko bolj kot število gostov šteje gost – kdo je, kakšen je, kaj želi in kako zahteven je.

Zdi se, da nimajo s tem težav le v turizmu, v okolju, ki se boji zahtevnih svojeglavcev in ima precej raje hitro zadovoljne množice nizkih pričakovanj, ni lahko biti ustvarjalno poseben; drugačen že kot šolar in tudi vsa življenjska obdobja zatem. Zato ne more presenečati, da se družbeno kakor pes vrtimo okrog svojega repa – in zamujamo kljub morju ustvarjalnih posameznikov.

Časi že nekaj časa dihajo drugače in prelomno, ne samo skozi pustolovski ali, na primer, počasni (slow) turizem pa še kulturni, glasbeni, kmečki in še kakšen znani izraz, čas je da, nas tudi mainstreamovsko obsedejo novodobne oblike. Da se prav tako množice veselijo ekoloških, trajnostnih, alternativnih, odgovornih, solidarnostnih turistov. Resda imajo bolj malo skupnega s statistiko ali dnevno blagajno, zato pa je jasno, da bodo dolgoročno boljšali svet.