Tiskane izdaje
Sol je morje, ki ni moglo nazaj v nebo. Verz o soli Toneta Pavčka ponovim leže na hrbtu, ohlajen od blažene slane vode, ki jo sonce sproti suši na mojih trepalnicah. Morje hlapi proti modrini nad mano. Izpareva v nebo, a na vekah, uhljih, trebuhu ... pušča miligramsko sled, ki napenja in stroji pomehkuženo kožo.
To je to. Če sredi najbolj poseljenega kraja, sredi poletja, najdeš trenutek, ko si na svoji morski njivi absolutno sam. Če po pol ure plavanja najdeš dva metra dolgo in gladko, samo tvojo skalo, in se nanjo uležeš brez brisače ali drugega izuma civilizacije. Če med tabo in njo ni ničesar. Če je topla, da sproti suši mokro kožo in če telo prepustiš topli modrini in Zemlji hkrati. Če le za milimeter razpreš veke in udari žareča modrina z glasnimi galebi nad tabo. In s čigrami, ki padajo kot kamen v morje, ko lovijo malico.
Jaz sem svoje opravil za danes. Štiri ribe in sipa so v mrežici, v senci, na varnem. Nikoli ne bom vedel, zakaj se enkrat samomorilsko pustijo, drugič jih po nobeni viži ni na spregled. Zakaj včasih priplava poldrugi meter dolga, drugič meri največja le dobro ped? In zakaj moraš biti na morju sam z njim? Zato, da preskoči vate. In ti vanj. Kako lahko sicer zaslutiš njegovo širino in globino, če si postrojen kot ena od sardin in je prostora tako malo, da se dolga vrsta kopalcev pri sončenju lahko obrne le, če to storijo vsi hkrati, na ukaz. Kje je tu zgodba o Starcu in morju? O 20.000 miljah pod morjem? O Moby Dicku, Kon Tikiju, o Fellinijevem Rexu ali Titanicu, o Juretu Šterku ...? Če hočeš imeti kaj od neskončne modrine, če hočeš vzpostaviti stik, moraš biti sam z njo.
V pičlih 15 minutah sem, ne da bi trenil, na lastni koži pridelal tri grame slanih zrn. Solinarji tam čez pa medtem prvo tono belih kristalov. Še dobro, da morje ne more v nebo.
