Tiskane izdaje
V minulih tednih smo v javnosti zasledili nekaj sramežljivih poskusov, kako temo o predsedniških volitvah postaviti bolj v ospredje. Naslovi v slogu, ali je Mogoče premagati Boruta Pahorja, Predsedniku Pahorju se tresejo hlače, ker da v predsedniško tekmo vstopajo neki liki iz rumenega tiska in podobne domnevno ekskluzivne zgodbe, niso pustili večjega vtisa.
Jesenski izbor predsednika republike ob začetku poletnih mesecev zaenkrat ni tema, ne za kandidate, ki so že napovedali, da se bodo podali v tekmo, ne za politične stranke, ki skrivajo svoje adute, ne za javnost, razen seveda za nekaj posameznikov, ki z nastopom kislih kumaric računajo, da bodo zatem, ko se bodo samooklicali za predsedniške kandidate, lažje prodrli iz podzemlja vzporednega medijskega sveta spletnih portalov in socialnih omrežij v osrednje medije.
Po hitrem pregledu razvoja predsedniških kampanj od osamosvojitve naprej lahko opazimo dve obdobji. V devetdesetih letih je formalne pogoje za pridobitev vstopnic na predsedniške volitve izpolnjevalo veliko kandidatov. Nato so se seznami na volilnem lističu od volitev do volitev krajšali, tako da je na zadnjih volitvah pred petimi leti nastopila samo še trojica imen. Zato pa se v obratnem sorazmerju povečuje seznam kandidatov, ki jim ne uspe izpolniti formalnih pogojev za vstop v predsedniško tekmo. Če smo v preteklosti predsedniške volitve jemali še dokaj resno, se je slika v zadnjem obdobju dokaj spremenila.
Vsaj eden od indikatorjev tega bi lahko bila množica posameznikov, ki v teh dneh napovedujejo predsedniško kandidaturo. Zakaj to počno, ker je mogoče že sedaj napovedati, da jim ne bo uspelo pridobiti vstopnice za predsedniško tekmo, bo verjetno ostala večno nerazrešeno vprašanje. Verjetno bomo prej prišli do zadnje številke števila Pi, kot pa dobili dogovor, zakaj se raznim murkom zdi pametno po estradnem parketu vrteti še po političnem. Ob tem vprašanju politološke in sociološke vede odpovedo in bi verjetno morali na pomoč poklicati strokovnjake, ki se bolj analitično poglabljajo v skrivnostne globine človeške duše.
Pa vendar, naj se sliši še tako čudaško, množični interes za najvišjo funkcijo v državi velja pozdraviti. To po eni strani predstavlja signal, da se počasi zadeve prevešajo v sklepno fazo in da bodo pač eksoti v politiki le izkoristili svojih pet minut v obdobju kislih kumaric, po drugi strani pa ohranja upanje, da ljudje še vedno verjamejo v volitve in demokracijo. Kajti, vsak družbeni sistem eksistira in se razvija le toliko časa, dokler uživa zaupanje ljudi, četudi včasih daje videz cirkusa. Ker na koncu, kdo je najprimernejši, odločijo volivci, četudi ne vedno v skladu s pričakovanji.
Zato iz tega zornega kota preseneča, da politične stranke kot nujni in bistveni del demokracije, tako vneto skrivajo kandidate, čakajo in taktizirajo. Ko pa bodo tik pred zdajci objavili imena kandidatov, računajo na presenečenje. To spominja na taktiko naskoka na predsedniški položaj iz zasede. Zato smo lahko v teh dneh veliko bolj zaskrbljeni zaradi odnosa političnih strank do predsedniških volitev kot zaradi eksotov, ki se pojavljajo v teh dneh.
