Tiskane izdaje
Birokratski nesmisli so hvaležna snov za šale, čeprav te pravzaprav ponavadi niso prav nič smešne. In kadar jih občutimo na svoji koži, smo zaradi njih lahko tudi žalostni, besni, zagrenjeni in ogorčeni. Ogorčenje s primesjo besa je – čeprav negativno čustvo – dobro, saj vodi v dejanja. Upanje, da bo nekoč bolje, je tisto, ki ljudi uspava.
Razlog za ogorčenje s primesjo besa je tudi najnovejši, takorekoč učbeniški primer birokratskega nesmisla. Ker država otrokom iz azilnega doma na Viču, ki obiskujejo Osnovno šolo Livada, kosil ne plačuje v šoli, ampak v domu, morajo otroci takoj po pouku domov. Namesto da bi se popoldne družili z vrstniki, brcali žogo, tapkali, risali, se smejali, vriskali ali počeli karkoli drugega, kar pač otroci počnejo v prostem času, morajo po zadnji šolski uri v azilni dom na kosilo. Tam popoldneve – na srečo – preživljajo z odraslimi, namesto da bi jih z otroki. Na srečo pa zato, ker bi prav lahko bili prepuščeni tudi sami sebi. A ker v letošnjem letu Unicef financira projekt, ki zaposlenim na Slovenski filantropiji omogoča, da ob popoldnevih otrokom iz azilnega doma pomagajo pri učenju in opravljanju domačih nalog, si je država – tako se vsaj zdi – umila roke. Zanje poskrbijo humanitarci, zato državi ni treba razmišljati, da bi bilo za otroke bolj koristno, če bi po pouku ostali v šoli, predstavniki nevladnih organizacij pa bi jim pomagali po štirih ali petih popoldne, ob koncu tedna ali med počitnicami.
Na ministrstvu za izobraževanje, kjer so se v zadnjem letu intenzivno posvečali integraciji otrok v šole, nesmiselnega zapleta s kosili ne komentirajo, saj ta, kot pravijo, sodi v pristojnost ministrstva za notranje zadeve. Tam molčijo. Njihovo izmikanje pa slikovito pokaže, kako deluje birokracija. Vzvišeno in nezainteresirano. Kar se je šepetalo pred begunsko krizo – namreč da so mnoga logične in zdravorazumske rešitve v povezavi z migranti zaman, ker na notranjem ministrstvu otežujejo procese vključevanja – se je zdaj brez sleherne zadrege potrdilo. Pristojnim na ministrstvu se ob zapletu s kosili ni zdelo vredno, da bi odgovorili na novinarska vprašanja, zastavljena v imenu javnosti; zakaj bi torej od njih pričakovali, da bodo prisluhnili sogovornikom, ki zaznavajo birokratske zaplete in predlagajo rešitve za dobro otrok, vendar to počnejo mimo soja medijskih žarometov.
Nevladniki, ki so v vsakodnevnem stiku s stisko ljudi in zato veliko bolj kot uslužbenci v pisarnah ministrstva razumejo, kakšno je njihovo življenje v domu in kaj bi pomenila ura več na dan v družbi otrok, sicer razmišljajo, da so morda soodgovorni za zbirokratizirano ravnanje ministrstva. Če bi se z njimi večkrat pogovarjali, če bi jim znali pojasniti, če ... potem bi morda uradniki v pisarnah bolje razumeli, kakšne posledice puščajo nesmiselni zapleti, ki bi jih zlahka rešili. Nevladniki želijo sodelovati z ministrstvom, zato so v stališčih bolj prizanesljivi. A dejstvo ostaja – zaradi togosti uradnikov na ministrstvu za notranje zadeve in tihega pristanka tistih na ministrstvu za izobraževanje, so vsi programi, in velike besede o nujnosti kakovostne integracije beguncev zaman. Zaradi »prehranskih« sedemstotih evrov na mesec so integracijski programi, vredni več sto tisoč evrov, skorajda brez haska.
