Dramilo za Evropo
Tolažimo se lahko, da bo Trumpovega časa prej ali slej konec ter da bo njegovo robatost in agresivnost zamenjal normalen, racionalen dialog.
Odpri galerijo
Da bo Unija kos velikim izzivom, bo morala premagati predvsem svoje notranje težave. KARIKATURA: Marko Kočevar
Očitnejšega dokaza velike dinamike in pritiska, pod katerim je Evropa, kot je ravnanje Donalda Trumpa, si ni mogoče predstavljati. ZDA, ki so več desetletij veljale za trajno zaveznico na drugi strani Atlantika, so postale popolnoma nepredvidljive in vir konfliktov.
Odkar je v Beli hiši Trump, evropski voditelji na čelu z Angelo Merkel z grenkobo ugotavljajo, da so časi, ko so se lahko zanašali na Washington in verjeli, da se bodo pod njegovim vodstvom stvari že nekako uredile, minili. Pravzaprav je bilo v takšni drži veliko naivnosti.
Tolažimo se lahko, da bo Trumpovega časa prej ali slej konec ter da bo njegovo robatost in agresivnost zamenjal normalen, racionalen dialog. Navsezadnje je multilateralni red, ki ga v zadnjih mesecih pospešeno spodkopava in ruši, dolga desetletja nastajal kot plod skupnih prizadevanj. A zanašanje na upanje je lahko preveč lahkomiselno. Tako kot je bilo v EU lahkomiselno zanemarjanje vzpostavljanja skupnih struktur na področju obrambe, zaradi česar je Evropa še vedno odvisna od ameriškega varnostnega dežnika. Očitno za Trumpa niti Natov 5. člen ni več nedotakljiva svetinja.
Da bo Unija kos še veliko drugim izzivom (Kitajski, Rusiji, kriznim žariščem v sosednjih regijah), bo morala premagati predvsem svoje notranje težave, od krepitve struktur za delovanje in gospodarski razvoj do sprave med različnimi deli Unije in prepričljivega odgovora na populizem. Zgolj iz tega bi lahko izhajala njena moč, ki bi temeljila na vrednotah tradicionalnega Zahoda. Do zdaj še zdaleč ni blizu cilja. Če bo pri izpolnjevanju tega načrta uspešna, bo Trumpu lahko hvaležna za dramilo in streznitev.
Odkar je v Beli hiši Trump, evropski voditelji na čelu z Angelo Merkel z grenkobo ugotavljajo, da so časi, ko so se lahko zanašali na Washington in verjeli, da se bodo pod njegovim vodstvom stvari že nekako uredile, minili. Pravzaprav je bilo v takšni drži veliko naivnosti.
Tolažimo se lahko, da bo Trumpovega časa prej ali slej konec ter da bo njegovo robatost in agresivnost zamenjal normalen, racionalen dialog. Navsezadnje je multilateralni red, ki ga v zadnjih mesecih pospešeno spodkopava in ruši, dolga desetletja nastajal kot plod skupnih prizadevanj. A zanašanje na upanje je lahko preveč lahkomiselno. Tako kot je bilo v EU lahkomiselno zanemarjanje vzpostavljanja skupnih struktur na področju obrambe, zaradi česar je Evropa še vedno odvisna od ameriškega varnostnega dežnika. Očitno za Trumpa niti Natov 5. člen ni več nedotakljiva svetinja.
Da bo Unija kos še veliko drugim izzivom (Kitajski, Rusiji, kriznim žariščem v sosednjih regijah), bo morala premagati predvsem svoje notranje težave, od krepitve struktur za delovanje in gospodarski razvoj do sprave med različnimi deli Unije in prepričljivega odgovora na populizem. Zgolj iz tega bi lahko izhajala njena moč, ki bi temeljila na vrednotah tradicionalnega Zahoda. Do zdaj še zdaleč ni blizu cilja. Če bo pri izpolnjevanju tega načrta uspešna, bo Trumpu lahko hvaležna za dramilo in streznitev.
