Drobtine v kulturi

V zadnjih dneh smo priče protestom na tako imenovani nevladni kulturni sceni. Številnim neodvisnim producentom namreč na štiriletnem programskem razpisu ministrstva za kulturo za različna umetniška področja bodisi grozi zmanjšanje sredstev bodisi ukinitev sofinanciranja.

Na nastali položaj je treba pogledati s širše perspektive. Slovenska kultura je od vseh resorjev najmanjši proračunski porabnik in znotraj tega majhnega odstotka nevladniki za umetniške programe prejmejo slabe tri milijone evrov na leto.

K širši sliki trenutnega stanja sodi tudi odločitev ministrstva, zapisana v strateškem dokumentu NPK, da posebno pozornost namenja prav nevladnikom in samozaposlenim v kulturi. Ministrstvo med temi ustvarjalci in producenti torej vidi pomembne kreatorje slovenske umetniške krajine – v njih prepoznava javno dobro ali javni interes.

A varčevalni rezi so zdaj zadeli ta, že tako podhranjeni sektor. Tudi javni zavodi so prav tako žrtve varčevanja, a s to pomembno razliko, da njihovi zaposleni vselej lahko računajo na plačilo. Pri nevladnikih, ki upravljajo sredstva za izvajanje programa, vsak rez obenem ogroža njihovo preživetje. Njihov problem je po drugi strani ta, da se morajo v razmerju do javnih kulturnih zavodov vsaka štiri leta boriti za pravico do obstoja ne glede na to, kaj so v preteklosti že naredili in kako močno so že zaznamovali kulturno sceno pri nas in v tujini.

Plesalec in koreograf Matjaž Farič, ki je že 30 let eden od ključnih akterjev slovenske sodobne plesne scene z zavodom Flota, letos ne izpolnjuje več kriterijev za sofinanciranje. Na letošnjem razpisu je zaradi nepopolne prijave že v izhodišču izpadel Zavod Delak, ki ga vodi Dragan Živadinov – mednarodno uveljavljeni umetnik, s čigar dosežki se slovenska politika vedno rada predstavlja in pohvali v tujini. Karmina Šilec, ki je pravkar prejela vabilo za sodelovanje v londonskem Covent Gardnu, pa je za svoje delo in prepoznavnost v tujini »nagrajena« z znižanjem sredstev, kar ogroža delovanje njene Carmine Slovenice, posledično pa tudi projekt z eminentno operno institucijo. Podobnih primerov, ko morajo že uveljavljeni umetniki birokratom dokazovati, da so upravičeni do davkoplačevalskih drobtin, je še nekaj.

Medtem pogosto pozabimo, da bi moral celotni državni birokratski aparat služiti čim bolj gladkemu servisiranju zavodov in ljudi (seveda ne zgolj v kulturi), ki delujejo v javnem interesu.

O tem, da bi bilo treba kulturni sistem reformirati, urediti razmerja med javnimi in nevladnimi zavodi ter skladno s tem prerazporediti sredstva znotraj resorja, se govori že od osmosvojitve. Temeljita reforma je vedno napovedovala velik razkol znotraj kulture, ki ga doslej ni tvegal noben minister. A morda je prav kriza, ko je boj za kulturne drobtine postal še ostrejši, priložnost za sedanjega ministra, da se loti te težke naloge.