Druga(čna) zgodba

Čakanje na prijetne pomladne dni, ki obudijo naravo v življenje in jo ob tej priložnosti odenejo v obilje cvetja in zelenja vseh mogočih barv in odtenkov, je letos trajalo dolgo. Skoraj predolgo. Temperaturni salto je prinesel olajšanje, psihično in fizično, saj smo se lahko v trenutku znebili teže toplih oblačil in s precej lažjim korakom, razbremenjeni sivine in hladu, zakorakali novim izzivom naproti. Verjetno ni človeka, ki si ob tem ne bi želel neskončnih sprehodov in gibanja v naravi – in ki ne bi tega, če mu je le zdravje dopuščalo, tudi izpolnil.

Pomlad pa ni le obdobje, ki človeka potegne v prebujenje in iskanje novih izzivov, ampak tudi čas, ko se zbudijo klopi. Ti mali členonožci, ki sodijo v red pršic in v razred pajkovcev, se skrivajo v podrasti in grmičevju in čakajo na svoj »plen«, ki ga najdejo v nič hudega slutečem mimoidočem človeku ali živali. Ugriz klopa ni boleč, sčasoma postane mesto, na katerem klop pije kri, zelo srbeče, občutek srbenja ostane nemalokrat tudi, potem ko klopa že odstranimo. Če je bil klop okužen, prenos te okužbe človeka lahko za dolgo prikrajša za užitke, ki jih je iskal v objemu narave. Bolezen, ki jo zakrivi okužba s klopovim ugrizom, je resna, včasih – kot se je, denimo, izkazalo lani v Avstriji ob smrti dve leti stare deklice, ki je umrla zaradi posledic klopnega meningoencefalitisa – tudi usodna.

Pri nas predvsem epidemiologi in infektologi vztrajno opozarjajo na prednosti zaščite pred takšno okužbo s cepljenjem, saj zdravila proti klopnemu meningoencefalitisu ni. Toda vsakovrstno cepljenje, naj bo to obvezno ali ne, v slovenskem prostoru hitro dobi negativno konotacijo. Zaradi nasprotnikov cepljenja, ki v takšni zaščiti vidijo predvsem grožnjo. Po drugi strani pa je zanimivo, da so, denimo, v Avstriji ljudje v le nekaj letih spremenili svoj odnos do omenjenega cepljenja, ki pomaga zaščititi pred včasih resnično ogrožajočimi posledicami vboda okuženega klopa. Zdaj je v sosednji državi precepljenost kar 90-odstotna, torej skoraj osemkrat višja kot pri nas. In to kljub temu, da Slovenija v evropskem prostoru po obolevnosti za klopnim meningoencefalitisom zaseda tretje mesto in da spremljanje te bolezni kaže, da bo kmalu približno tretjina tistih, ki so preboleli klopni meningoencefalitis, imela (dolgo)trajne posledice.

Seveda je jasno, da se v enem najsubtilnejših področij življenja – skrbi za zdravje – skriva veliko interesov. Njihova razsežnost je zelo raznovrstna, z velikim (a ne edinim) poudarkom na denarju in zaslužkih. A pri že dolgo aktualnem tehtanju med prednostmi cepljenja in morebitnimi stranskimi učinki, ki jih to lahko prinese, računice ne bi smelo biti. Vsako življenje je neprecenljivo, pot, po kateri nas vodi, pa nepredvidljiva; včasih pa za določene smernice vendarle lahko poskrbimo tudi sami, s poglobljenem védenjem in zavedanjem, ki ga je treba črpati iz preverjenih, zanesljivih virov.

Značilni antipod odklonilnemu odnosu do cepljenja je, denimo, trenutno aktualno trženje genskih analiz, analiz DNK. Samoplačniških, seveda. Rezultati analiz doma odvzetih vzorcev sline večinoma vodijo v priporočila za bolj zdravo življenje, ki jih zdaj znajo na pamet že otroci, za rezultate laboratorijske analize pa je treba odšteti nekaj sto evrov. Toda ljudje se za tovrstne ponudbe odločajo – zato, da bi poizvedeli po genetski nagnjenosti k boleznim in ukrepali.

Toda kaj, če bi bilo v določenem primeru, ko zdravila ni, treba ukrepati s cepljenjem? No, to pa je že druga(čna) zgodba.