Dvakrat dobro

Ali Robert Renier ali Drago Šketa? Eden od njiju bo skorajda zagotovo tisti, ki bo na položaju generalnega državnega tožilca maja prihodnje leto po šestih letih zamenjal Zvonka Fišerja. Ker so v postopek izbire novega prvega človeka tožilstva vpeti trije organi (državnotožilski svet, vlada in državni zbor), so seveda mogoča presenečenja – govorimo o tem, da niti stroka niti politika nobenemu od njiju ne bi podelila mandata –, vendar tokrat niso najverjetnejša.

Med vzroki za takšno pričakovanje je najpomembnejši to, da višji državni tožilec Renier že četrtič vodi krško okrožno tožilstvo, višji državni tožilec Šketa mariborskega drugič. Obema sta ponovno zaupanje za ponovitev mandatov pred kratkim izkazala tako državnotožilski svet kot pravosodni minister Goran Klemenčič. In težko bi bilo razumeti, da bi isti odločevalci zdaj na poti do najvišjega tožilskega položaja v državi ustavili oba kandidata. Državni zbor je sicer pri odločanju avtonomen, toda koalicija si najverjetneje ne bo privoščila Klemenčičeve zamere.

Vodenje vrhovnega tožilstva ima posebnosti, vendar ne takšne, da bi komu samo zato, ker je doslej vodil manjše tožilstvo, ki v organizacijskem in vodstvenem smislu zahteva približno enake veščine (v operativnem pa precej večje!) kot vodenje vrhovnega tožilstva, pripisali, da za novo nalogo ni usposobljen. Tudi zato, ker je mariborsko okrožno tožilstvo drugo največje v državi, in zato, ker se krško zaradi svoje geografske lege ukvarja z zahtevnimi primeri (meja), s katerimi druga tožilstva niso toliko obremenjena.

Kandidata sta si po značaju in temperamentu, pravijo tisti, ki ju dobro poznajo, precej različna, vendar med svojimi kolegi uživata dovolj avtoritete. Sta karierna tožilca, oba imata isti status višjega tožilca, »kilometrina« je nekoliko na strani Reniera. Z zgodbami iz preteklosti bolj ali manj nista obremenjena. Predstavljata tožilce, ki pomenijo generacijski premik od tistih, ki praviloma zdaj zasedajo mesta vrhovnih tožilcev in ki bi se lahko potegovali za mesto prvega med enakimi. Pa se niso.

Nekaj vzrokov za to izvira iz zakonskih (starostnih) omejitev, nekaj pa zagotovo iz tega, da se v tožilstvu očitno vzpostavlja neki nov koncept dela državnotožilske organizacije, koncept, glede katerega se odhajajoči Fišer – in kar nekaj vrhovnih tožilcev – ter minister Klemenčič nista strinjala v skorajda nobeni točki. Sicer še ne vemo, kaj sta v strategiji vodenja vrhovnega tožilstva zapisala kandidata, vendar predvidevamo, da sta v njem ponudila tudi verodostojne odgovore na izzive (organizacija, način in metode dela), ki jih je napovedal minister. Tožilstvo je v drugačnem ustavnopravnem razmerju do oblasti kot sodstvo, je bolj »odvisno« od nje.

Toda to še ne pomeni, da previdnost pri sklepanju pakta s politiko na tožilski strani ni nujna. Novi generalni državni tožilec pot svojega dela tlakuje do leta 2023. Če bo hotel kar koli korenito spremeniti, nekaj Klemenčičevih potez pa diši po takšnih zasukih (uvedba tožilsko-policijske preiskave), bo novi prvi človek tožilstva potreboval zaslombo predvsem v svojih, tožilskih vrstah. Kot prvi sogovornik politike bo tako odgovoren svojim kolegom in oblasti, ki ji mora o svojem delu poročati vsako leto.