Egiptovska točka nič

Egiptovsko sodišče je nekdanjega predsednika Hosnija Mubaraka skoraj štiri leta po izbruhu arabske pomladi in po policijskem poboju skoraj 800 ljudi v središču Kaira oprostilo obtožb tako za smrt protestnikov kot za njegovo vpletenost v korupcijo.

To ni presenečenje. Je sistemizirana »normalnost« delovanja egiptovske vojaške hunte, ki je lani poleti z natančno načrtovanim vojaškim udarom, kot se reče, stvari postavila na svoje mesto. V točko krepko pred padcem diktatorja, ki je državo vodil trideset let in jo spremenil v lego korupcije, institucionalizirane nekompetentnosti, mučenja in izginjanja političnih nasprotnikov ter (le še en) laboratorij neoliberalne ideologije. V točko, ki ne bi mogla biti bolj oddaljena od zahtev prvotnih protestnikov. V točko, ki ne dovoljuje vrnitve.

Egiptovska vojska, država v državi, ki nadzira skoraj polovico gospodarstva in hkrati v svoje žepe na leto spravi skoraj poldrugi milijardo dolarjev ameriške »vojaške subvencije«, je revolucionarno vrenje v arabskem svetu izkoristila za utrditev svojih pozicij: razjarjenemu in ponižanemu ljudstvu je na oltarju lažnega svobodoljubja žrtvovala bolehnega starega vojaškega pilota Mubaraka in s svojo aktivno-pasivno državo med protesti na kairskem trgu Tahrir utrdila svojo tako rekoč odrešiteljsko vlogo v egiptovski družbi. Egiptovska kontrarevolucija se je dogajala v »realnem času«. V času revolucije.

Zavedajoč se svoje neznanske moči je vojska prvih nekaj mesecev po Mubarakovem padcu celo dovolila svobodno politično organiziranje, razširitev neodvisnih medijev in množično delovanje aktivistov in borcev za človekove pravice. Nenatančnemu opazovalcu se je hitro lahko zazdelo, da je egiptovska družba na poti, hm, demokratičnih sprememb. Vtis bi bil težko bolj napačen: na prvih »svobodnih« volitvah novembra 2011 so z veliko večino slavili dolga leta prepovedani Muslimanski brati. Medtem so po Egiptu spet izbruhnili protesti, saj je aktivistom s pošteno zamudo postalo jasno, da so jim generali ukradli revolucijo.

Zmaga islamistov, ki so globoko v opoziciji zelo uspešno opravljali vlogo vzporedne socialne države, po prihodu na oblast pa so skupaj z novim predsednikom Mohamedom Morsijem državo in zalivskim denarjem hitro usmerili na »saudska« pota, je razmere v gospodarsko in demografsko razbiti državi le še zaostrila. Generali so taktično čakali in islamistom elegantno podstavljali polena, čez katera so ti – brez »politično-motoričnega« talenta – padali kot pokošeni.

Sledilo je logično nadaljevanje: puč. In brutalen obračun z islamistično opozicijo. Tako na ulici kot na sodiščih. Vojaška diktatura se je vrnila s polno silo. Sledilo je logično nadaljevanje: Mubarakova oprostitev. Toliko pa generali na čelu s predsednikom, ki si je po izvolitvi nadel civilno obleko, bolehnemu starcu, ki je že davno postal slaba metafor in večino izmed njih tudi ustoličil, vendarle dolgujejo.