Ekrani v ogledalu: Flisar, nihče drug kot on

V zadnjih dneh (in po mnogih sušnih tednih) je nacionalna televizija premogla dva izvirna dokumentarna prispevka, vredna večje pozornosti. Takšen je zagotovo torkov Dosje in v njem novinarsko odlična raziskava problematike spolne zlorabe otrok. Opravila jo je Jelena Aščić, novinarka, ki se je z nekaj podobno zahtevnimi nalogami že izkazala. Diskretno, in vendar z neizprosno neposrednostjo, se je približala zlorabljeni deklici in materi, ki je skušala ustreznim službam predočiti resnico, ter kaznovanemu pedofilu, ki se svojih dejanj v zaporu (nejasno) zaveda – gre za tri različne primere. Ob tem je ponudila tudi netendenciozen vpogled v institucionalno reševanje te problematike; dogaja se globoko pod površjem tiste skromne faktografije, ki jo uspe zajeti medijem. Čeprav gre v takem primeru za oddajo, ki je tako potopljena v vsebino, da se zdi, da forme sploh ne potrebuje, je ta izstopala prav s funkcionalno neopaznostjo.

Popolnoma drugačen je nedeljski primer dokumentarnosti, namreč portret pisatelja Evalda Flisarja To nisem jaz (enak naslov ima tudi njegov zadnji roman, pravkar nominiran med deseterico za nagrado kresnik). Tu gre za klasičen žanr portreta pomembnežev – s pripombo, da se je avtor Damjan Kozole v njegovem okviru skušal obračati čim manj konvencionalno. To ni bilo tako zelo težko, ker je Flisar s svojim pisanim nekajdesetletnim mobilnim življenjem, docela neprimerljivim znotraj slovenskih pisateljskih biografij, hvaležen objekt; toliko bolj, ker je pisatelj na svetu predvsem zato, da je subjekt. Kozole ga je lovil po Gerlinškem gozdu, na pragu njegove rojstne vasi, od koder je kot deček z goričke vzpetine gledal v daljave, ki so kasneje postale njegov svet, lovil ga je po ulicah Londona, Aleksandije in Indije; Avstralija (in še marsikaj, na primer Himalaja) je, najbrž zaradi stroškov snemanja, odpadla.

Bistvo Kozoletove portretne estetike je v tem, da je veliko časovno-dogodkovno maso združil v nekaj semantičnih točk na skrbno izbranih lokacijah v tujini in doma. Srečevanje s starimi prijatelji, obiskovanje nekdanjih bivališč, pripovedovanje o nenavadnem prekletstvu, zaroti nesreč in številk, ki spremljajo vse, česar se loti on (no, v enem primeru tudi osrečujoče) ali njegova (dramska) literatura. Ker je Kozole pustil do besede tudi »arhiv«, v tem primeru dokaze njegove literarne uspešnosti, legajo čez ležerno pripovedovanje o pisateljevem potikanju po svetu in po samem sebi fascinantna dejstva o njegovem opusu in zlasti uspehu njegovih dram na treh koncih sveta (Azija, Egipt, Anglija, Avstrija). Flisar je tudi edini slovenski dramatik, ki je v tujini bolj znan kot doma, ampak to je zgodba za kakšen drug dokumentarec.

Na koncu pravi portretiranec, na priženjenem dvorišču z rožami in sinom, da je zdaj »dopotoval«, kar pomeni, da je svet, ki se mu je zdel v mladosti kaotičen, privedel do določenega reda – in da je tukaj konec in dovolj. Edina stvar, ki je ostala za zdaj nedotaknjena, je njegov rojstni kraj, tisti gozd, po katerem se je ponoči vračal iz šole, globoko zakopane stvari. Morda jih še odkoplje, morda tudi ne, v obeh primerih je Kozoletov Flisar izoblikovana človeška usoda in odlično izdelana filmska podoba.