Tiskane izdaje
Tudi če poslanci koalicije 50 ne bodo glasovali nadzorovano, pod budnim očesom strankarskih vrhov, ima Janez Janša dovolj glasov za imenovanje na mesto novega mandatarja. Parlamentarna večina, ki ga podpira, je prepričljiva. Nova vlada bo, če bodo vse podpisnice koalicijske pogodbe držale besedo, v parlamentu dovolj močna, da bo lahko sprejemala tudi osovražene ukrepe, kar pomeni, da lahko zdrži mandat do konca. Novi recesiji, spremembam v evroobmočju in slabemu političnemu ozračju v državi navkljub. Še zlasti če bo v kritičnih primerih, denimo pri sprejemanju pokojninske in drugih reform, namesto Desusa ali drugih tradicionalnih nasprotnikov, priskočila na pomoč Pahorjeva SD. Če se seveda odhajajoči ministrski predsednik jeseni ne bo odločil za naskok na položaj predsednika države in bo stranko prepustil novemu vodstvu.
Več težav lahko povzročijo vsebinske razlike med članicami nove koalicije. Spomnimo: na videz idilična in programsko primerljiva levosredinska koalicija se je v zadnjem mandatu zaradi notranjih trenj dobesedno sesedla sama vase. Vanjo je bil vgrajen nepremostljiv konflikt med liberalnim in socialnim krilom, spopadi različnih osebnosti, skupaj z interesnimi skupinami in lobiji, ki se lepijo na stranke, pa so razkroj samo še pospešili.
Tudi članice nove Janševe ekipe so na moč raznolika druščina. V vladi so Virantovi »trdi« liberalci, z doslej morda najbolj radikalnimi načrti privatizacije ali prodaje državnega premoženja, odločni nasprotniki dviganja davkov in močne države. Na drugi strani je Žerjavova SLS, zagotovo najbolj dosledna borka za zaščito nacionalnih interesov, stranka, ki prisega na »zdravo kmečko pamet« in tradicionalne vrednote. Med njima je Desus, ki zastopa interese ene generacije in je pri tem, čeprav je v koalicijskih pogajanjih vedno znova videti bolj kakor lobi za čim bolj ugodno službo Karla Erjavca, vendarle predvidljivo dosleden. Samo zvesta Nova Slovenija se največkrat prikazuje kot nekakšen podaljšek Janševe SDS in ostaja stranka, s katero novi premier ne bi smel imeti večjih težav. Čeprav je v prejšnjem mandatu nekaj – zdaj seveda že nekdanjih – članov NSi opozarjalo, da jih je »rezal kot salamo«.
Zaradi otipljivih programskih in konceptualnih razlik torej lahko tudi nova koalicija, čeprav navzven idilično usklajeno desna-in-sredinska, hitro zdrsne na minsko polje notranjih konfliktov. Doslej je šlo gladko, saj so stranke pogodbo podpisale presenetljivo hitro. Razlag za to je lahko več. Janševa SDS je bila nesporna favoritinja predčasnih volitev in se je tako tudi obnašala. Mogoče je, da je zasnovo koalicije s potencialnimi partnericami potihem postavila že pred volitvami. Druga možnost je, da so prvaki sporne točke preprosto preskočili, ker vedo, da bodo imeli zelo predvidljiv in zato omejen »krizni« seznam nalog. Ali pa so to storili le zato, ker se jim v novo vlado pač zelo mudi.
Desnosredinski peterček je potrdil moč politične volje. Vse se da, če se hoče. A že prve kontroverzne odločitve nastajajoče vlade, pa tudi burni odzivi nanje, kažejo, da bo za trdnost veziva in za ubranost med partnericami nova koalicija potrebovala več, mnogo več.
