Evforija

Pred dvajsetimi leti je na Hrvaškem vladala zmagovalna evforija. Bil je čas konca vojaško-policijske operacije, po kateri je Hrvaška spet prevzela nadzor nad večjim delom svojega ozemlja, ki so ga leta 1991 s pomočjo Srbije zasedli srbski uporniki.

Evforija je bila tudi pred tremi leti, ko je haaško sodišče vseh obsodb in obtožb, da je kriv zločina proti človečnosti v operaciji Nevihta (Oluja), oprostilo generala Anteja Gotovino in Mladena Markača. Hrvaška se še vedno sooča z evforijo. Današnja vojaška parada je le eden od zunanjih znakov. Posebno v Kninu, ki ima poseben položaj v srcih hrvaških domoljubov, saj je vstop v mesto pomenil veliko hrvaško vojaško zmago nad srbskimi uporniki.

Srbi pa so še vedno hrvaški sovražniki. Ne le zaradi nepriznavanja »velike hrvaške vojaške zmage«, ampak tudi zaradi očitkov, da je šlo za največje etnično čiščenje po drugi svetovni vojni. Zgodba o vojaški akciji najbrž še ni končana. Še vedno je veliko različnih razlag, ocen … Le na Hrvaškem obstaja ena in edina evforična resnica.

Pred začetkom krvave balkanske morije je bilo na Hrvaškem 600.000 Srbov, zdaj jih je še približno 200.000. Med letoma 2001 in 2011 se je njihovo število zmanjšalo za 15.000. Študija o identiteti Srbov na Hrvaškem je pokazala, da se vse več mladih Srbov izreka za Hrvate, vse več pa je tudi primerov tako imenovane socialne distance do Srbov in stigmatizacije Srbov.

Nemalokrat je v številnih javnih razpravah mogoče slišati, da je srbofobija ena osrednjih značilnosti današnjega hrvaškega trenutka.

Dvajset let po drugi svetovni vojni so na Hrvaškem z odprtimi rokami pričakovali nemške turiste in njihove marke. Dvajset let po Nevihti pa zmagovalci, vsaj tako se velikokrat zdi, Srbe le še bolj sovražijo. To pa za odnose med sosedami – jutri in pojutrišnjem – nikakor ni spodbudno.