Tiskane izdaje
Ko se največja vladajoča stranka v polčetrtem letu vladanja odpravlja na predvolilni kongres, je pravi čas za evidenco njenega dela za blagor državljanov. Verjetno je največji dosežek SMC, da je »svojo« vlado pripeljala do konca mandata, njenim trem predhodnicam je namreč spodletelo.
Slovenija se je v času njenega vladanja izvila iz globoke krize in solidno rasla – a zasluge za to gre pripisati predvsem drugim: rahlo kontroverzni sanaciji bank, mednarodni konjunkturi in izvoznikom. Če se strankini strategi zdaj ukvarjajo z vprašanjem, kako tigrovsko rast izkoristiti na volitvah, jim zadnji tuji zgledi (Avstrija, Češka itd.) ne ponujajo razloga za optimizem – vladajoče stranke, ki so stavile na ta adut, so po volitvah ostale z dolgimi nosovi.
SMC, ki je jeseni leta 2014 zavladala državi z osupljivo močjo 36 poslancev in stavila na visoko etičnost, je zaznamovala njena prav tako osupljiva politična neizkušenost in pomanjkanje kilometrine. Volilno bazo, ki jo naslavlja, je zbegala z notranjimi spori o bodeči žici na meji in begunski problematiki, z vidika razvoja države pa ji lahko očitamo predvsem mlahavost pri reformah. Udobne večine v parlamentu ni zmogla prevesti v celovito zdravstveno reformo, ki jo je napovedala, dragocenega časa rasti ni izkoristila za nevtralizacijo groženj, ki jih prinašajo porazni demografski trendi: mislimo predvsem na zakon o dolgotrajni negi in oskrbi ter temelje za prihodnjo pokojninsko reformo.
Tudi cilj iz koalicijske pogodbe, nadzorovana privatizacija NLB, je še vedno mrtva črka na papirju, prihodnost banke je po vladni »zaslugi« vse bolj negotova. Da Cerarjeva stranka pri neizpolnjenih ciljih ni imela podpore reformsko še bolj mrtvoudnih, a politično veliko bolj izkušenih koalicijskih partneric, SD in Desusa, ki sta ji vešče nastavljali mine skladno s stopnjevanjem »sovražnik, smrtni sovražnik, koalicijski partner«, pa za tako evidenco tudi ne more biti izgovor.
