Evromajdan

Andrej Kurkov, znani ukrajinski pisatelj, ima prav. Evropa je obrnila hrbet Ukrajini. Kijeva nihče ni jemal resno. Američane zanimajo predvsem dobri odnosi s Putinom. Podobno je naravnana tudi nemška politika. Edini članici Evropske unije, ki jima je bilo v resnici ves čas mar za Ukrajino, sta bili sosedi Poljska in Litva. Toda Varšava in Vilnius seveda še nista Bruselj. Tudi zaradi takšnega odnosa Unije je predsednik Viktor Janukovič z nasiljem nad demonstranti dokončno prestopil črto, ki napol avtoritarne režime ločuje od diktatur.

Izjava uglednega pisatelja, izrečena po sestanku ukrajinskega Pena, po svoje izvrstno opiše bistvo problema. Evropska unija je v odnosih s Kijevom doslej zamudila vse, kar se je zamuditi dalo. Oranžna revolucija pred desetimi leti je bila imenitna priložnost, da Bruselj s konkretnimi ponudbami Ukrajino vendarle spodbudi k temeljitim političnim in gospodarskim reformam. Toda Bruselj ni ponudil ničesar. Niti ukinitve vizumov ne. Reform zato ni bilo. Oranžno koalicijo so pokopala medsebojna nasprotja in pohlep, in na oblast se je vrnil Viktor Janukovič, zaradi katerega se je pravzaprav zgodil oranžni prevrat. In tudi nova revolucija, ki zdaj traja že deseti teden.

Viktor Janukovič je zelo pokvarjen politik. Vstaja v Kijevu jasno kaže, da Evropska unija ne pozna ne ukrajinske notranjepolitične scene ne Rusije. Medtem ko je Vzhodu ves čas mlahavo ponujala svojo pregovorno mehko moč, je ruski predsednik Vladimir Putin s svojo trdo močjo z Ukrajino opravil že na enem samem tajnem sestanku. Janukovič je do propadlega vrha v Vilniusu resda ves čas koketiral z Brusljem, toda to je počel zgolj zato, da bi v pogajalski bitki z Rusijo iztržil čim več. Ukrajina mora namreč do konca leta vrniti za skoraj 11 milijard dolarjev dolgov, devizne rezerve pa so se zaradi gospodarskega nazadovanja skoraj za polovico zmanjšale. Z 32 milijard dolarjev na pičlih 18,8 milijard. Zato je bil pakt z Moskvo, ki se nikoli ni odpovedala strateško pomembni Ukrajini, pravzaprav nujnost.

Toda paradoks kupčije z Moskvo je, da je Janukovič v sli po političnem preživetju (čez leto dni bodo predsedniške volitve, če jih bo dočakal) z zavrnitvijo Evropske unije obrnil hrbet predvsem Ukrajini. Država je geografsko in kulturno resda že dolgo razdeljena na dva pola, na proruski vzhod in proevropski zahod, toda večina Ukrajincev vendarle hoče evropsko prihodnost. Unija je trenutno v hudi gospodarski in moralni krizi, morda nič manjši od ukrajinske, toda partnerstvo z Brusljem Ukrajini vendarle ponuja več, kakor ji daje ruski prisilni jopič. Predvsem več politične transparentnosti, manj monopolov in več demokracije, medtem ko Rusija nezadržno tone v Putinovem brezzakonju.

Tudi zato so protestniki Majdan nezaležnosti (Trg neodvisnosti), kjer je bila rojena oranžna revolucija, že takoj na začetku prekrstili v Evromajdan, ost protestov pa zelo hitro obrnili proti domači korumpirani politični eliti, ki jo pooseblja prav Viktor Janukovič. Tragedija je, da je novo ukrajinsko revolucijo zdaj umazala kri. A to je hkrati morda tudi priložnost, da Ukrajina spet mirno strne vrste in z glasom večine Viktorja Janukoviča enkrat za vselej pošlje na smetišče zgodovine.