Tiskane izdaje
Stari celini se vse od padca železne zavese in vključitve treh nekoč najbolj »sovjetskih« držav (Poljske, Češke in Madžarske) v Nato, potem pa še v Unijo, nikoli ni uspelo opredeliti, kakšen naj bo njen novi modus vivendi z Rusijo. Je za Evropo vedno usodna evrazijska velikanka po zlomu socializma kapitalistična, demokratična, pravna in partnerska država, in jo je treba kot tako tudi obravnavati, ali ostaja zaprisežena sovražnica?
Ne more namreč biti oboje. Partnerska in demokratična, ko evropske firme (tudi slovenske) tam kujejo mastne dobičke in od tam dobivajo plin, ko se stari celini z Natom in ZDA vred zahoče seči še globje v ruski »mehki trebuh«, pa Putin takoj postane diktator, ki si še olimpijskih iger ne zasluži.
Kam vodi taka dvolična politika, ki se jo gre EU tudi s Turčijo, Kitajsko in še kom, je že avgusta 2008 pokazala vojna za Gruzijo. EU, Nato in Rusija so si takrat prvič po hladni vojni pokazali zobe. Zavrela Ukrajina, s katero se mora zdaj ukvarjati tudi vrh EU-Rusija, je dokaz, da se v šestih letih nismo veliko naučili. Edina razlika je, da tokrat ne sili naprej Nato ampak EU, in da je podžiganje ukrajinskega razkola, ki ga nikakor ne kaže pripisati samo Putinu, neprimerno bolj nevarno od gruzijske uverturice. Ukrajina je namreč po površini največja in strateško izjemno pomembna evropska država. Ki se bo morala – če EU res kaj da na demokracijo – sama odločiti.
Evropa pa se medtem lahko odloči, ali je Rusija partner ali sovražnik, ali je treba v Evropi postaviti ameriški protiraketni ščit in nov zid, ali pa se je bolj logično z Rusi partnersko dogovoriti, da ima vsaka država pravico sama odločati o svojih trgovinskih, carinskih in plinskih unijah, tudi če te niso nujno evrske in za Bruselj edino »zveličavne«. Mar ni EU prav za tako razumevanje miru in demokracije dobila celo Nobelovo nagrado?
