Tiskane izdaje
Kdor je že videl grške volitve, ve, kaj je politična ekonomija. Divjanje avtomobilov presrečnih zmagovalcev po ulicah Aten in drugih mest in divje celonočne (večdnevne?) zabave niso samo znamenje grškega sredozemskega temperamenta; doslej so najbrž odsevali tudi iskreno veselje tistih, ki so vedeli, da bodo njihove državne službe, poldržavni posli ali zgodnje upokojevanje še naprej varni. Država te ali druge politične barve doslej ni hotela pokvariti zabave; da je plačala račune, se je zadolževala v tujini in o tem lagala.
Da ne bo nesporazuma, Grki niso lenuhi: s 1811 delovnimi urami na leto so, pravijo, celo tretji najbolj marljivi Evropejci. Žal pa jih je preveč garalo v državnem sektorju, ki je v zameno še rad tlačil zasebnega in si tako sam rezal vejo, na kateri je sedel. Zakonitosti »politične ekonomije« so prevladovale tudi v dobrem letu reševanja čez glavo zadolžene države. Grki so ves čas preveč obljubljali in premalo naredili – in šele zdaj, ko so jim države upnice na sence že nastavile puškino cev, parlament sprejema bolj boleče varčevalne ukrepe.
Pozno, zelo pozno. Videti je, da morajo velike evropske sile že zaradi verodostojnosti vsega evroobmočja dopustiti tisto, kar čedalje pogosteje omenjajo kot »nadzorovani« grški bankrot. Grčija bi tako, verjamejo, svoje dolgove zmanjšala za polovico in počasi začela znova. Neodgovorni upniki bi bili kaznovani s polovičnim zmanjšanjem svojih investicij in posojil, z začasnim reševalnim skladom EFSF in s stalnim ESM ter še z dokapitalizacijo bank pa bi radi poskrbeli, da se požar ne bi razširil še na bolj skesane grešnice in na celotni evropski bančni sistem.
Vse lepo in prav, če bi imel grški dolžniški tango plesnega partnerja le v bankah. Zdaj razkrita nesorazmerja so pravzaprav dovoljevale vlade najvplivnejših evropskih držav, za začetek tedaj, ko skupaj z evrom niso uvedle tudi mehanizmov za nadzor nad zadolževanjem, pa čeprav so dovolili vtis, da je posojanje Grčiji enako varno kakor posojanje Nemčiji. Ne preseneča niti to, da so med najbolj prizadetimi bankami na prvem mestu francoske in nedaleč za njimi nemške: politiki ne le da niso imeli interesa preprečevati takšnega razvoja, ampak so ga po svoje celo spodbujali. Velike izvoznice se namreč lahko hvalijo s svojimi presežki le tako dolgo, dokler njihove izdelke kupujejo velike porabnice, ki morajo za to nekje dobiti denar. Grčija, samo mimogrede, je bila pred krizo največji trg za Porsche Cayenne.
Videti je, da se nemška kanclerka Angela Merkel vse bolj zaveda teh evropskih dilem. »Naša dolžnost je in v veliki meri tudi naš interes, da prispevamo k zavarovanju prihodnosti evra,« je kanclerka nedavno »globljo integracijo« omenjala kot edino pot iz krize. Za vso Evropo bo dobro, če bo razprave o tej gigantski nalogi po možnosti sprožila prej, preden jo bodo k temu s treskom prisilili trgi. Velike evropske banke že imajo velike težave s privabljanjem vlagateljev in prodajanjem svojega dolga; če se bo položaj še zaostril, bodo morale še bolj krčiti svoje dejavnosti z vsemi posledicami za evropska gospodarstva – in začarani krog se bo nadaljeval.
In to je, kakor smo lahko opazovali tudi med nedavnim jesenskim zasedanjem Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne banke v Washingtonu, samo evropska dimenzija svetovnih nesorazmerij. Če bo globalna zaušnica zapravljivim državam razkrila tudi podobno nezdrava razmerja med ZDA in Kitajsko, se bomo časov, ko smo se ubadali le z zadolženo Grčijo, spominjali kot obdobja čistega razkošja.
