Evropa po Trumpu

Po začetni osuplosti in živčnosti so evropske članice postale mirnejše. Zdi se, da se je nova ameriška administracija vsaj na obrambnem področju začela bolj premišljeno uvajati v redno delo in da politika ne bo odvisna od muh novega gospodarja v Beli hiši.

Sporočila glede Rusije so že blizu nekdanje rutine iz časov Baracka Obame. Tudi prihod Jamesa Mattisa na zasedanje obrambnih ministrov Nata je v znamenju spravljivejših sporočil in izrekanja zvestobe čezatlantskemu partnerstvu. Mattisovo sporočilo, da morajo evropske članice same narediti več, je bilo na stari celini razumljeno kot trdo, a pošteno. Že več let je bilo jasno, da ZDA v zavezništvu nosijo nesorazmerno velik delež in da ima prepuščanje odgovornosti za varnost drugim svoje meje.

Ameriška zahteva po več evropskih izdatkih je postala realnost. Evropskim državam se ne bo treba odzvati samo na nova tveganja v varnostno vse težavnejšem okolju, ampak se bodo morale prilagoditi tudi novi administraciji, ki nastopa odločno in hoče hitro odpraviti neravnotežje bremen.

Zmanjšanje vojaških izdatkov je bilo po koncu hladne vojne samoumevno. Nove napetosti, povezane s položajem v sosednjih regijah na vzhodu in jugu, so logičen vzrok, da bi za obrambo spet naredili več. Poseben izziv je, da je v številnih članicah na čelu z Nemčijo, ki ima specifično zgodovinsko tradicijo – globoko zakoreninjeno nasprotovanje oboroževanju. V Evropi smo sumničavi do velikih krepitev armad in pošiljanja oklepnih enot na meje, kot se dogaja ob Baltiku.

Po drugi strani bo s takšno krepitvijo Evropa začela samo sebe doživljati drugače. Trumpov prihod na oblast zato postaja prelomnica, po kateri naj se EU začne resneje spraševati, kaj sama lahko naredi za lastno obrambo.